Untitled - Shrani.si

Amelia Kraigher
Tako se je okvir razli~nih
enostranskih pozicij {iril
in dobil mo~ prese~i
kratkovidnost sedanjosti,
ki zmore gle- dati samo
skozi debele le~e
preteklosti.
2 Besede “terorizem” se
bom v ~lanku posku{ala
izogibati, saj se mi zdi
preve~ obremenjena z
negativnim prizvokom.
132
U R B A N A G V E R I L A
do`ivela kvalitativen skok: utrdila je svoje socialne temelje in republi{ke
institucije, tako reprezentativne kot represivne; s tem se je
pove~ala mo~ zlitja in absorbcije socialnih konfliktov. Za visoko
ceno omejevanja svobode posameznika. Vendar pa to v javnosti ni
povzro~ilo negativnega odziva, {e ve~, javnost je vse to sprejemala
z odobravanjem. Cena, ki jo je za to pla~ala levica na ~elu s komunisti,
je bila ogromna.
Po zloglasni izku{nji “zgodovinskega kompromisa” je KPI po~asi
a neustavljivo izgubljala volilne glasove, dolgotrajna negativna
bilanca se je ustavila {ele s transformacijo KPI v PDS. Stranke t. i.
“nove zunajparlamentarne levice” vsesplo{ne krize, ki je nastopila
po obdobju bojev, niso pre`ivele. Njihova trdna, neizprosna, rigidna
stali{~a so bila zanje vitalnega pomena. Naenkrat so se zna{le zunaj
“politi~nih” struktur in tako ubrale pot samoorganizacije, podtalne
politike in avtonomije.
40.000 zasli{anih, 15.000 priprtih, 4.000 obsojenih; to so gole
{tevilke, cena, ki so jo morale pla~ati za svoje odlo~itve in akcije v
tistih letih. Cena, ki za mnoge {e vedno ni povsem poravnana.
Oboro`eni boj 2 je zgodba zase. O oboro`eni stranki (partito
armato) je bilo veliko napisanega, a predvsem v smislu kronolo{ke
rekonstrukcije dogajanja, manj pa o njenem ideolo{kem aparatu
in politi~nem projektu. Ta dr`a ni naklju~na. Je rezultat zloma
italijanske levice kot politi~ne stranke v odnosu do novega fenomena,
nepri~akovane situacije, ki je presenetila tako politike kot
intelektualce. “Rde~e brigade = NOVI FAŠIZEM!”, je bila ena~ba,
ki jo je zapisala KPI (PCI) `e ob prvih akcijah brigadistov.
Prav zaradi take dr`e so oboro`enemu boju te`ko priznali teoreti~no
in ideolo{ko “dostojanstvo”. Pa vendar si je treba priznati,
da so bila tudi skrajna levi~arska gibanja konstitutivni del pisane
dru{~ine italijanske levice. Postaviti se v to pozicijo ne pomeni
apriornega opravi~evanja njihovih akcij. Sprejeti ta pogled pomeni
samo sprejeti dejstvo in si priznati, da je {lo za izvorno politi~ni in
ne kriminalni fenomen, ki je koreninil v levi~arski tradiciji.
Pisano ~etico italijanske levice je dru`ilo eno upanje: da je
“mitolo{ka ura revolucije” `e pred vrati. Njene poti pa so bile razli~ne.
Avtonomne struje so v~asih ubrale bli`njice, da bi dosegle ta cilj. Kar
je za mnoge bila samo `elja, je za druge postala vsakdanja praksa.
“Kontrarevolucija kot poskus ponovne stabilizacije sistema je ravno
v Italiji dobila najbolj represivno in krvavo obele`je. Medtem ko je v
ostali Evropi sistem iskal ravnote`je tudi v integriranju in kooptiranju
novih idej in energij (primer nem{kih zelenih), je v Italiji izbral golo
represijo in nasilje. V tej situaciji dobi zalet organizacija, kot so Rde~e
brigade, ki s terorjem in atentati pripeljejo stvari do to~ke, ko dr`ava s
pristankom javnosti in ob polnem sodelovanju institucionalne levice
razbije vse, kar je nastalo na tradicijah leta 1968. V zapor in izgnanstvo
so bili tako pognani vsi poglavitni akterji in sile italijanske politi~ne
levice, ki se je oblikovala leta 1968. Tako tudi velik teoretik tega ~asa