1. PDF document (4455 kB)

stisnjenimi zobmi – v vesolju ni časa za solze – obrneta
proti črnemu Everestu, ki ga oveša zlovešča »riba«.
Grenki praznik (13. do 16. maj 1979)
Tisti trinajsti maj dolgo ni bil prav nič prazničen.
Riba na Everestu se je vse bolj spuščala, vse
hitreje so drveli njeni ledeni kristali z juga na sever.
Kdo bi v takem lahko prišel na vrh? Kaj nam bo
ta črni vrag res raztolkel prav vse naveze? Pa nihče
nič ne reče, mirno opravljamo svoje delo, vozimo z
žičnico, nosimo po hribu, jurišne naveze prihod njih
dni se v tej verigi pomikajo gor. Ob 11.45 pa zaškrta
v radijskih sprejemnikih po vsej gori: »Pravkar sva
preplezala sivo stopnjo.«
Zahodni greben vršne piramide se dviga najprej
po črnem skalovju, iz katerega pelje smer v znani
rumeni pas čez Marjonovo stopnjo. Rumeni pas je
najpoložnejši del zahodnega grebena. Na te rumene
sklade pa je posajena siva Everestova glava. Vrh
vsega granita, gnajsa, skrilavcev, samih kamnin iz
vroče notranjosti planeta, pa čepi več sto metrov
visoka glava najvišje gore sveta iz pravega apnenca,
proizvoda živih bitij, vzorec morskega dna. Ta siva
glava se prične s strmo stopnjo, zadnjim velikim
problemom zadnje etape. Skoraj tri ure sta se pehala
tam čez, tri ure za dober raztežaj. Peta stopnja 8500
metrov visoko. In sedaj sta čez. Prerokujemo jima
vrh čez tri ure. Da bi ju le vreme ne uničilo!
Ob 13.51, kot smo se pozneje zedinili za enoten čas,
je priplavala po etru novica, ki je zamajala naš svet:
»Tone, na vrhu sva!«
Tuljenje, solze, kletvice (sicer bi še bolj jokali),
čestitke, ena sama neznanska sprostitev.
Tudi zanju:
»Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi …«
Saj še mi ne vemo, kaj bi, ki dihamo boljši zrak,
ki smo na »navadni« višini, ki še nismo končali
z današnjim delom. Toda na vrh smo prišli mi,
odprava, zato si tudi mi lahko privoščimo nekaj od
tistega »ne vemo, kaj bi«.
Praznik je kratek, čeprav večen. Sestopila sta po
ameriški smeri v Hornbeinov kuloar. Andrej je na
najbolj strmem delu zdrsnil in se nižje s cepinom
srečno ustavil. Ker ju je prehitela noč, po radiu pa se
nista več oglasila, jima je šel naproti Bojan Pollak.
V ozebnik je spustil vrv, da bi jo v temi lahko našla,
in smer označil z možici – kupčki kamenja. Brez
vrvi in cepina se je vrnil v tabor 4. Andrej in Nejc
sta bila že tam: iz kuloarja sta izstopila višje zgoraj.
To so bile nevarne pustolovščine.
Belak, Božić in Ang Phu so en dan čakali na
boljše vreme, pa se je ravno petnajsti maj spremenil
v vremensko past. Vendar so kljub megli in vetru
nadaljevali pot proti vrhu. Pod sivo stopnjo jih je
strahovit vihar prisilil, da so šli v levo in po izpostavljenih
prečnicah dosegli Hornbeinov kuloar.
Tam je bilo takrat še zavetrje. Ob 14.30 so dosegli
8848 metrov visoki vrh. Skoraj celo uro so bili na
njem. Samo tam je sijalo sonce, vsa ostala Himalaja
je bila pod oblaki. Stipe je filmal. Vihar je naraščal,
v Hornbeinovem kuloarju jih je ujela noč.
»Nocoj bomo umrli, Šrauf sahab!« je napovedal
Ang Phu, ko so morali sesti v sneg in v ledenem
viharju 8300 metrov visoko brez vsake zaščite čakati
jutra. Vso noč smo jih klicali, pa njihov radio ni delal.
Bili so zelo sami. Toda jutro je bilo zlato, mirno.
Bergant, Kotnik in Matijevec, ki so bili zadnja naveza
za vrh, so iz tabora 5 odšli iskat pogrešane tovariše.
Srečali so se na snežišču pod kuloarjem.
»Komu na ljubo, bogovom, usodi, neznanju? Je
bilo telo nesposobno, da bi sledilo duhu?«
»Segel je po čaju, pa se je kar usedel in odpeljal.«
Tako je umrl naš Ang Phu, ko se je iz smrti že
vrnil v življenje. Edini? Majčkeno smo umrli mi vsi.
In vendar …! Na najvišjo goro sveta smo potegnili
novo, Jugoslovansko smer. Ta – peta po vrsti, po težavnosti
pa prva smer – ne bo nadomestila klasičnega
pristopa na Everest. Pretežka je, predolgo poteka
v veliki višini, izpostavljena je viharjem. Vedno,
dokler bo civilizacija, pa bo pričala o pogumu, tovarištvu
in sposobnosti nekega majhnega naroda, ki je
moral zelo pohiteti, da je ujel zamujeno.
Člani odprave Everest 1979 so bili: Tone Škarja
(vodja), Stane Belak (namestnik vodje), Tomaž Jamnik
(vodja transporta), Bojan Pollak (organizator prehrane),
Roman Robas (odgovoren za finančno in materialno
poslovanje), Evgen Vavken (glavni zdravnik),
Zvone Andrejčič, Borut Bergant, Stipe Božić (snemalec),
Muhamed Gafić, Viki Grošelj (odgovoren za
fizične priprave), Stane Klemenc (odgovoren za ekonomsko
propagando), Franček Knez, Ivan Kotnik,
Marjan Manfreda, Štefan Marenče (konstruktor
žičnice na sedlo Lho La), Vanja Matijevec, Vlado
Mesarić, Dušan Podbevšek (skladiščnik), Muhamed
Šišić, Andrej Štremfelj, Marko Štremfelj, Igor Tekavčič
(zdravnik), Jernej Zaplotnik, Jože Zupan.
Kot spremljevalci so se odpravi pridružili radijska
poročevalca Matjaž Culiberg in Slavko Šetina, novinarja
Rade Kovačević in Marjan Raztresen, televizijski
snemalec Slavo Vajt in slikar Franc Novinc.
Poleg zveznega oficirja je na odpravi sodelovalo
še 28 šerp (sirdar, 19 višinskih nosačev, 3 kuharji in 3
njihovi pomočniki ter 2 kurirja). m
8 MAJ 2009