1. PDF document (4455 kB)

INTERVJU
»Nesre~a mi je
v nekem smislu
re{ila življenje«
Paul Pritchard, plezalski Odisej
iz Llanberisa
Pogovarjal se je Mire Steinbuch
Po stopnicah je gibčno prišepal navzdol v hotelsko
vežo. Oblečen je bil v tanko jakno,
bermuda hlače, obut v sandale na boso nogo. In to
20. marca, ko je ljubljanski jutranji mraz dodatno
hladil severovzhodnik. Ko sem že mislil, da bova
morda obsedela kar v hotelu, je predlagal – čeprav
sem ga opozoril, da je preveč poletno oblečen –, da
se sprehodiva do slaščičarne na koncu ulice. Paul
Pritchard. Ime, ki ga je slišalo malo Slovencev, še
manj jih ga pozna. Bil je eden vodilnih britanskih
plezalcev v osemdesetih in devetdesetih letih,
dokler ni kot računalniški monitor velika skala, ki
je pristala na njegovi glavi, na Tasmaniji končala
njegovo plezalsko kariero.
V začetku osemdesetih se je preselil v severni
Wales, v Llanberis, kjer je bila tedaj ena najbolj razvitih
plezalskih scen. Tam je postalo plezanje njegov
način življenja, ne v literarnem, temveč v dobesednem
pomenu besede. Doslej je napisal tri knjige.
Deep Play (1997), ki je pod naslovom Nevarna igra
v slovenskem prevodu izšla pri založbi Sidarta, The
Totem Pole (1999) in The Longest Climb (2005).
Za prvi dve je dobil prestižno britansko nagrado
Boardman-Tasker, za drugo tudi Veliko nagrado
na mednarodnem festivalu gorniškega filma in literature
v kanadskem Banffu, tretja je bila nominirana
za nagrado v Banffu.
Imel sem tremo. Intervjuval bom plezalca, ki je
v svojem času nekaj pomenil, ki je premikal težavnostne
meje v tradicionalnem britanskem plezanju,
hkrati pa avtorja knjige, ki sem jo prevedel. Ampak
jaz še nikoli nisem delal intervjuja. A zadrega je
kmalu minila. Paul Pritchard je simpatičen in
Paul Pritchard FOTO: SILVO KARO
preprost, popolnoma neizumetničen človek, ki je
preživel nekaj hudih preizkušenj.
Paul, s čim se ukvarjaš zadnja leta?
»S predavanji. Veliko predavam po šolah; tudi
medicinskim sestram s stališča pacienta (februarja
je predaval v Hongkongu, po obisku Slovenije pa
je imel štiri predavanja v Italiji). Študiram. Sem v
tretjem letniku študija angleške srednjeveške književnosti
in filozofije (ter umetnosti) aboriginov. Ko
sem prišel v Avstralijo, sem spoznal, da o tej deželi
ne vem nič. Zato sem vpisal še drugi predmet.
Skrbim za svojo telesno kondicijo.«
Na svoji spletni strani si zapisal, da svojega
zdravljenja in okrevanja ne vidiš kot zbiranja
koščkov živ ljenja, ki ga je raztreščila grozna
nesreča, temveč bolj kot napredovanje na romarski
poti skozi življen je. In če obstaja dejavnost, ki ti
je pomagala pri zdravljenju in okrevanju po nesreči
bolj kot vse neskončne fizioterapije, je to pisanje.
Torej, kaj pišeš zdaj?
»Trenutno nič. Razmišljam pa o leposlovju.«
Leposlovju? Romanih?
»Ja.«
66 MAJ 2009