1. PDF document (4455 kB)

varovanja. To je srž plezanja. Razlika med on sight/
red point in headpoint je tako velika, da bi morali
tisti, ki so najprej naštudirali ključne gibe, to povedati
z oznako H.«
Leta 1996 si bil v Sloveniji, plezal si v Julijskih Alpah.
(po kratkem razmisleku) »Če se prav spominjam,
nismo plezali v Julijcih, ker je bilo slabo vreme, temveč
v Ospu, s Silvom Karom. Bilo je zelo prijetno.«
Poznaš dosežke slovenskih alpinistov?
»Da, vem za nekatere. Slovenski alpinisti so
zame heroji. Med predavanjem sem imel tremo, ker
sem vedel, da jih je nekaj med občinstvom …«
Brez potrebe. Publika te je zelo lepo sprejela.
»Najlepša hvala. Vzhodnoevropski alpinisti,
Slovenci, Poljaki, Rusi, so najboljši plezalci na
svetu. Morda zaradi socialnega okolja in razmer, iz
katerih izhajajo.«
Spremljaš dosežke alpinistov in športnih plezalcev
po svetu?
»Zdaj že. Prej jih nisem deset let. Kadarkoli
sem odprl alpinistično revijo, sem prebral, da je
umrl kdo od mojih prijateljev. To me je odvrnilo od
branja. Prej nisem nikoli razmišljal o tem, zdaj pa
se zavedam, da za njimi ostane družina. Nekoč sem
bil lahkomiseln, neobremenjen, hitel sem skozi življenje
in iskal čim težje vzpone, vse drugo je bilo
popolnoma nepomembno.«
Paul, haha, zunaj sneži. (Sedel je obrnjen s
hrbtom proti oknu, zato se je zasukal.)
»Pa res! Zanimivo.«
Ko si padel v Wen Zawnu v Gogarthu in skoraj
umrl, si morda kdaj pomislil, da je bilo to neke vrste
opozorilo?
»Ne, nikoli. V tistem času sem nekoliko pridobil
na teži. Veliko sem plezal v hribih. Zaradi pristopov
in sestopov sem več hodil kot plezal. Nisem bil
dovolj natreniran za tako plezanje. Glava je hotela,
a telo ni zmoglo. Če bi bil boljši, bi tisto mesto lahko
preplezal. Za povrh se je pretrgala žica zatiča, zato
sem priletel na tla. Odbilo me je v morje, izgubljal
sem zavest, zagozdil sem se v razpoki, iz katere me
je po skoraj desetih minutah prizadevanja potegnil
soplezalec Glenn Robbins in mi rešil življenje.«
Morda se ti bo naslednje vprašanje zdelo
neumno, a vseeno. Obstaja teorija, vera, da v svetu
vlada nekakšno ravnotežje med dobrim in zlim, da
se zlo kaznuje in dobro nagrajuje …
»Karma.«
Ja, lahko rečeš tudi tako. Zaradi treh resnih
nesreč si veliko pretrpel. V kratkem pogovoru z voditeljico
pred začetkom predavanja si dejal, da si
srečen človek, imaš prijetno družino. Misliš, da si
po vsem hudem, kar si prestal, nekako zaslužiš biti
srečen?
»Hm … ne mislim, da sem posebno upravičen
do sreče. Nesreča, brez nje verjetno ne bi imel dveh
čudovitih otrok, mi je spremenila življenje, v nekem
smislu mi ga je rešila. Zdaj ga drugače cenim. Lepo
je biti živ, ker je toliko lepega tam zunaj. (Paul je
pred meseci devet dni raftal po divji reki Franklin na
Tasmaniji.) Prej sem gledal samo stene in iskal najboljše
linije v njih, zdaj vidim tudi okolico.«
Kaj načrtuješ v prihodnosti, poleg pisanja?
»Hja, bil sem na pettisočaku Kilimandžaru.
Na vrsti je šesttisočak Ojos del Salado. Nato morda
sedemtisočak.«
Ko sva po Wolfovi ulici stopala proti njegovemu
hotelu, je dejal: »Mire, a se tudi tebi zdi, da se je
rahlo shladilo?«
»Ja, Paul. Tudi meni se zdi.« m
68 MAJ 2009