1. PDF document (4455 kB)

Bolj smo se bližali vrhu,
bolj se nas je gora branila
Spomini na odpravo Everest 1979
Tone Škarja
odpravi Everest 79 je bilo precej napisanega.
O Izšle so knjige Mount Everest – Sagarmatha
(Marijan Krišelj), Everest (Tone Škarja s soplezalci),
Kruta gora (Marjan Raztresen), Lotosov cvet
(Marijan Krišelj), zgodbe v revijalni obliki (Ivan
Kotnik, Vlado Mesarić) ter kot deli drugih knjig
(Pot, Na vrh sveta, Na vrhovih sveta), poleg številnih
člankov v naših in tujih revijah. Vse delo 25-
članske odprave se je po dobrem mesecu plezanja
gor in dol po zahodnem grebenu v začetku maja
zlilo v odločilno bitko, katere zgodbo sem kmalu
po odpravi opisal v dvanajstih epizodah, od katerih
za njeno 30-letnico objavljam zadnje tri.
Udarci na zadnjem obzidju
(1. do 9. maj 1979)
Kolikor bolj smo se bližali vrhu, bolj se nas je gora
branila. Nobenega kamna nismo staknili na glavo,
noben serak se ni podrl v naši bližini, enega samega
snežnega plazu nismo videli daleč naokoli. Sploh
je le na redke čase padlo za kak prst snega, bolj za
Everestove zastave kot nam za strah. Pa vendar se
nas je mojstrsko lotil. Veter dan za dnem, včasih sto,
včasih sto petdeset kilometrov na uro, redko petdeset,
nič pa takrat, ko nismo bili zraven. In mraz … Na
višini 8000 metrov –35, tudi –40, celo –42 stopinj,
pa nikoli topleje od –30. Pri vsem tem pa brezupne
razdalje, nekaj čisto novega. Vrh na dosegu roke, pa
še vedno daleč, predaleč. Kolikokrat bo še treba gor?
Na Kangbačenu se je četrti ali peti vzpon iz baze
končal na vrhu, na Makaluju peti ali šesti, tu pa jih
deset ni dovolj. Koliko? Enajst? Dvanajst?
Kakšna dolga pot! Peti dan, odkar zapustiš bazo,
prideš na konico odprave, na začetek vršne piramide.
Delaš en dan, če je vreme znosno, če si zdrav in
če ti duša še stoji pokonci. Potem se utrujen vrneš v
enko, če si še bolj utrujen, pa naslednji dan v bazo.
Po dveh dneh si spet na vrsti. Upaš, da so tovariši
medtem imeli srečne roke, da so napeli mnogo
vrvi, morda celo postavili ali vsaj prinesli šotore za
petico. Morda – bilo bi prelepo, pa vendar – morda
boš ravno ti prišel gor, ko bodo razmere zrele za
vrh. Ali pa boš odločilno pripomogel, da bo lahko
poskusila naslednja naveza. Zato se vedno znova
vračamo, nikoli nismo tako potolčeni, da se ne bi
mogli pobrati in znova jurišati.
Prve dni maja smo se ali tolkli s hribom ali sanjarili,
»kako bo potem«. Pa je tudi hrib oživel. Kot bi
čutil naš »potem«, kot bi nam bral misli. Teden dni
nismo mogli niti glave dvigniti nad 8000 metrov.
Teden dni je naveza za navezo obračala tristo metrov
nad taborom 4. Vihar bi odnesel vsakega, ki bi si
upal zlesti iz zavetja skalnega kamina na grebenček,
ki je peljal v snežišče pod rumenim pasom. Zbogom,
dragocena hrana, plin; zaloge so kopnele, kot bi jih
pobirala odjuga, ne pa ledeni tibetanec. Kako dolgo
bomo zdržali? Nenadoma smo čisto otipljivo zaznali
tudi drugo možnost: da namreč ne pridemo na vrh.
Kot bi v polarnem vetru zapihalo nekaj še bolj ledenega.
Ohraniti moramo hladno kri, smo sklenili.
Ta teden je vse spremenil. Vrsto fantov je zadela
višina: enega z neznosno bolečino v ušesih, drugi,
prej dobro aklimatiziran, nenadoma ni mogel več
dihati na 7000 metrih, tretji je omrznil v noge. Tudi
šerpe popuščajo: vse več jih je, ki obrnejo, ker jih kaj
boli ali pa samo »boli«. Tabore smo spraznili, vrha
pa ni bilo; niti tabora 5 nismo mogli postaviti.
6 MAJ 2009