You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
času so opravili pot? Zavedam se, da smo ljudje različni,<br />
da imamo različne motive, občutke in gledanja<br />
in da marsikdo hodi v hribe izključno zaradi<br />
fizične rekreacije. Toda kljub temu ali pa celo zato bi<br />
se morali držati nadelanih, označenih poti. Mislim,<br />
da imamo vsi, ki hodimo v naravo, le-to tudi radi.<br />
Radi se pohvalimo, kako nepogrešljivo je naše doživljanje<br />
narave, kaj vse smo videli, kateri nov cvet nas<br />
je presenetil in katere živali smo opazili. Kako pa<br />
se v resnici do ljubljene narave obnašamo? Ali kdaj<br />
pomislimo, kako hud način onesnaževanja narave<br />
je vsaka nova bližnjica, ki jo s skupnimi močmi zarežemo<br />
v pobočje? Smo kdaj pomislili, da ob vetrolomih<br />
in snegolomih morda kakšno drevo le ne bi<br />
padlo, če mu ne bi s korenin pohodili vse zemlje? Se<br />
zavedamo, da tudi mi povzročamo erozijo? Ali nas<br />
(ob obveznem hitenju) nič ne prizadene dejstvo, da<br />
bi namesto prav te bližnjice lahko cvetel šopek rož<br />
poleg bujnega grmička in visokih zelenih trav? Ali<br />
kdaj pomislimo, če smemo biti tako zelo brezobzirni<br />
do sveta, ki ga imamo – menda – radi! Želim<br />
le, da bi vsi, ki gore obiskujejo, znali le-te spoštovati<br />
in varovati.<br />
Ves dolinski svet je tako rekoč prilagojen potrebam<br />
ljudi. Gorski svet je bil iz tega do neke mere<br />
izločen, ker so pač razmere za življenje toliko ostrejše.<br />
Do nedavnega, seveda. Sedaj pa, ko nas vse več<br />
čuti potrebo po doživljanju miru, zraka in zelenih<br />
gozdov, se vedemo tako, kakor da tudi ta neokrnjeni<br />
svet čaka samo še na človeka in njegovo poslanstvo<br />
uničevanja, kakor da smo edini, ki imamo<br />
pravico jemati in samo jemati. Pomislimo vendar<br />
kdaj, da smo mi tisti gostje, ki smemo le ponižno,<br />
tiho, po prstih vstopiti v dnevno sobo Narave, ki je<br />
ne smemo motiti, in smo lahko srečni, da nam jo<br />
je dovoljeno doživljati. Dovolj je cest, koč in stezic!<br />
Pomislimo še na to, da bodo košček divjine želeli<br />
doživljati tudi naši otroci in vnuki.<br />
Pred dobrim desetletjem je bila mulatjera, ki<br />
vodi na Komno, pravi kulturni spomenik. Danes<br />
je, zelo veliko po zaslugi bližnjic, ogromno delov<br />
poti podrtih. Pred kratkim sem želela fotografirati<br />
vrh Debele peči. Toda v objektivu se je pokazalo<br />
kar nekaj vzporednih rjavih črt, stezic, ki se<br />
zarezujejo v pobočje nekaj metrov vsaksebi. Le kaj<br />
naj s takim posnetkom? Na Krvavcu je na že tako<br />
za smučarje prirejenem pobočju vse polno stez. Na<br />
nekaterih delih se pot, ki vodi na Viševnik, razcepi<br />
na več trakov … Pobočja so prepredena z gostimi<br />
mrežami stezic še marsikje; še in še bi lahko naštevala,<br />
pogosto človek ne ve več, katera je označena<br />
in katera ne.<br />
Do korenin poškodovana pot<br />
Toda, kdo drug, če ne prav mi, ki radi hodimo,<br />
kdo drug lahko uredi to zmedo? Potrudimo se in<br />
stopajmo po nadelanih poteh! Preveč nas je, da bi<br />
smeli hoditi kjerkoli. Le tako bomo ohranili naravo<br />
takšno, kakršno želimo imeti. Sami se moramo<br />
vesti odgovorno, da ne bomo nekega dne ob<br />
strogih naravovarstvenikih in nadzornikih jokali<br />
za svobodo, kakršno imamo sedaj.<br />
Ob mojih razmišljanjih se postavlja pričakovano<br />
vprašanje brezpotij. Prav tisti, ki hodimo po<br />
tako imenovanih brezpotjih, zarezujemo nove sledi,<br />
steze v gozdovih in na pobočjih med sivim skalovjem.<br />
Radi imamo svet, ki je prvobiten, miren, hkrati<br />
pa tudi izjemno občutljiv. Dejstvo je, da čisto pravih<br />
brezpotij v naših gorah skorajda ni več. Kamorkoli<br />
gremo, zasledimo stezo. Mislim, da ravnamo edino<br />
prav, če se držimo teh stezic, če hodimo po njih in<br />
ne začenjamo z nadelavo novih. Tako bodo področja,<br />
kamor ne vodijo markirane steze, ostala oaze<br />
52 MAJ 2009
Change language