1. PDF document (4455 kB)

Andrej Štremfelj:
Mogo~e sva bila malo presene~ena,
ker sva pri{la na vrh
Pogovarjala se je Mateja Pate
tisti, ki jim je priložnost ušla, pa niso gledali zavistno
na nas, ki smo bili zgoraj, ampak so se jezili
nad usodo, ki jim je »ukradla« vrh. Včasih smo se
že pridušali eden drugemu, češ glej ga, ta je prišel
gor, požrl hrano, pa nič naredil, ampak to ni motilo
siceršnjega dobrega vzdušja na odpravi. Kljub temu
da sem bil mlad, pa le nisem bil tako zelen; dve leti
prej sem bil na Gašerbrumu.«
Vrh Everesta si dosegel pri 23 letih, kot drugi najmlajši
član odprave, pred tem si bil le na eni
odpravi (Gašerbrum, 1977). Te je to kaj »spodneslo«,
si kaj plaval po zraku?
»Ne. To je stvar, na katero so me potem, ko
sem prišel v bazo, opozarjali, predvsem spremljevalci
(odprave), ki so očitno imeli take izkušnje iz
drugačnega, nealpinističnega življenja. Ne, nič me
ni vrglo. Sem pač tak človek, da plezam izključno
zaradi sebe in veselja, ne zato, da bi rekel, da sem
nekaj dosegel. Na Everestu nisem bil prav samozavesten;
stalno me je nekaj skrbelo. Ko smo šli na vrh
in je Marku odpovedal ventil, bi najraje videl, da bi
še strela udarila, da bi morala iti nazaj.«
Je bilo občutiti kaj zavisti starejših, izkušenejših
kolegov, češ zelenec, pa na vrhu … Iz opisov odprave
se sicer zdi, kot da bi bili ena sama velika družina, v
kateri ni prostora za zavist.
»Še danes kdaj izvem za kakšno stvar, ki se je
dogajala v bazi ali pa se je o njej govorilo, za katero
nisem vedel. Bil sem kot fijakarski konj s plašnicami;
videl sem samo Everest, tako da se teh stvari
res ne spomnim. Mislim, da kakšne zavisti ni bilo,
ker – eni so imeli priložnost, pa je niso izkoristili,
Alpinisti smo načeloma veliki individualisti.
Kako si se počutil kot zgolj eno kolesce odpravarskega
stroja, kjer je bil ob pomembnosti uspeha odprave
uspeh posameznika potisnjen v ozadje? Delati je bilo
treba tako, kot je določil vodja …
»Točno tako. Tone je bil general v pravem smislu
besede. Imel je sicer nekaj visokih častnikov, ki so
dobro opravili vsak svojo nalogo: Miško je skrbel
za transport, Bojč za hrano, Šrauf za opremo oz. je
bil vodja na hribu, Robas pa za finance. To je bila
moja prva taka odprava. O Makaluju sem sicer
veliko slišal, pa v bazi za kakšnim vogalom kakšne
stare mačke z Makaluja, da bi bilo drugače ali pa
boljše, če bi bil vodja Aleš. Ampak tega nisem imel
s čim primerjati. Na Gašerbrumu smo vse naredili
po domače, to se ni dalo primerjati s tako veliko
odpravo. Jaz sem Toneta takrat še vikal, zame je bil
on bog i batina, in kar je on rekel, tako je bilo. Tudi
če mi kaj ni bilo všeč, sem se vdal v usodo, malo
pojokcal v dnevniku, pa mogoče Nejcu pa Mku 1 ,
drugače pa si nisem upal nič reči. Tone je imel svoje
razloge za vsako odločitev.«
Na Everestu ste se nagarali, vzpon so spremljali
veter, nizke temperature …
»Enkrat sem si zapisal, kaj sem nesel, mislim,
da 15 kil na štirico. V glavnem je večina nosila
toliko kot šerpe. Kolo se je vrtelo, moral si delati. Je
pa res, da smo bili ta mladi včasih bolj za kanonfuter,
jaz recimo do zahodne rame nisem enega metra
1
Andrejev brat Marko
10 MAJ 2009