1. PDF document (4455 kB)

pozdravim, kajti temu sledi začuden pogled …
Takoj pa, ko se svet vzpne, sledi vsakemu srečanju
nasmeh in pozdrav! Kaj hitro spoznam, ali je
mimoidočemu do pogovora ali pa si želi samote in
miru in prav lahko se prilagodim. Seveda, včasih
sem jaz samotarka, takrat prav z veseljem podarim
nasmeh pa pozdrav in že hitim dalje.
Glasovi gozda so se neopazno umaknili v
ozadje, začutila sem, da si gospa želi pogovora in
v resnici je bila prijetna sogovornica. Povedala je,
da prav vsako jutro hodi tod, da rada hodi, ker je to
zdravo in se potem tudi bolje počuti. Omenila je, da
vedno srečuje iste znance, ki imajo prav tako veselje,
in da se ji zdi, da je s hojo že prav zasvojena.
Zasvojena? Ne, s tem se nikakor ne morem
strinjati, čeprav moram priznati, da takih razmišljanj
nisem poslušala prvič. Menim namreč, da je
svet, v katerem živimo, danes prilagojen življenju
ljudi. Osvojili smo si ogromna ozemlja raznolikega
in pestrega živalskega in rastlinskega življenja, z
enim samim namenom − da ves ta svet služi potrebam
človeka. Zasvojeni smo z izdelki, z udobjem,
z ropotom, celo z vsakodnevnim hitenjem. Toda
hoja, hoja v naravi? Ni to najbolj osnovna oblika
človeškega življenja, gibanja? Kaj ni to najbolj prvinska
potreba človeškega doživljanja narave?
Resnično, te želje po vračanju h gibanju, v naravo
nikdar ne bom razumela kot zasvojenost; prepričana
sem, da je to del našega življenja, našega pristnega
načina doživljanja, katerega marsikdo, potem ko
ga okusi, nikdar več ne pozabi, ampak se znova in
znova vrača!
Sledili sva potki, ki se zložno, v ključih vije
skozi gozd, in moja sogovornica je predlagala, da
jo mahneva kar po bližnjici. Včasih komu obzirno
začnem razlagati, kako z bližnjicami uničujemo
gozdna tla pa podrast, tokrat pa sem bila kar tiho.
No, resnici na ljubo je ta delček nove steze že tako
nadelan, da se skoraj ne razlikuje od prijetne potke,
ki sva jo zapustili. Strmemu vzponu je sledilo nekaj
prijetne hoje, potem pa je izredno hitra planinka
zavila levo v gozd. Začudila se je, ker sem mislila
nadaljevati pot po stezi. Poučila me je, da je to nova
bližnjica, po kateri hodijo »vsi«, in me povabila, naj
ji le sledim. Presenečena sem ji sledila, pomislila
sem, da bom mogoče spoznala kakšno še neodkrito
zanimivost, saj se le nekaj deset metrov naprej
tudi označena planinska pot požene strmo navkreber.
Priznati moram, da sem šla za njo, ker me je
premagala ženska radovednost! Nova bližnjica se
hitro oblikuje na mehkih gozdnatih tleh, med iglicami
in mehko zemljo se že kažejo gole korenine in
prvo kamenje. Naj iskreno priznam, da mi je bilo
hudo, ko sem videla, kakšno opustošenje povzročamo,
bilo mi je žal, da sem sledila gospe, ki sem
jo srečala.
Onesnaževanje
Čemu bližnjice? Zakaj morajo nekateri celo v gorah
tako zelo hiteti, da je neizogibno, da ustvarjajo bližnjice?
Ali ne bi bilo vseeno, če bi malo prej obrnili
in se vrnili v dolino, če se jim že tako zelo mudi?
Mogoče pa je pomembno, da se postavljajo časovni
rekordi, da se planinci postavljajo, v kako kratkem
Poškodovana pot
na Sleme
51