You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
NOVICE IZ VERTIKALE<br />
V smeri No Siesta FOTO: ANDREJ GRMOVŠEK<br />
No Siesta<br />
Ime smeri v severni steni Grandes Jorasses,<br />
ki alpinista ne pušča ravnodušnega<br />
in ki o smeri pove ogromno – nič<br />
počitka. Več kot dvajset zelo dolgih raztežajev<br />
neprekinjenega plezanja na konicah<br />
derez, cepinov, prstov, predvsem<br />
pa človekovih psihičnih in fizičnih<br />
zmož nosti. In ta »na konicah« ni tisti iz<br />
starih, zaprašenih knjig o junaških dejanjih<br />
alpinistov, ampak dobesedno<br />
to – praskanje z derezami po kristalčkih<br />
granita in iskanje minimalne opore za<br />
dereze in cepine.<br />
Smer je nastala leta 1986 kot plod tridnevnega<br />
napora Čehov Stanislava<br />
Glejdure in Jana Porvaznika. Poteka<br />
v območju med Walkerjevim in Crozovim<br />
stebrom, kjer imajo mesto še<br />
druge, brez izjeme izredno zahtevne<br />
smeri; med drugim tudi legendarna<br />
Manitua pokojnega Slavca Svetičiča.<br />
Že dobro leto po nastanku smeri je zabeležen<br />
neverjeten vzpon Toma Česna<br />
v idealnih lednih razmerah v samo 14<br />
urah! Potem se je zvrstilo le skromno<br />
število ponovitev; najbolj znana je iz<br />
leta 2003, ko sta konec marca prav tako<br />
v treh dneh Robert Jasper in Markus<br />
Stofer opravila prvo zimsko ponovitev<br />
in prvo prosto ponovitev smeri. Ocena<br />
je z VII-, A2, 70-90° postala VI+, M8, E5,<br />
smer pa ena izmed najbolj kompleksnih<br />
in najtežjih prosto preplezanih<br />
kombiniranih smeri v Alpah.<br />
17. marca sta skupaj z idealnim vremenom<br />
in dobrimi razmerami pod smer<br />
prišla Marko Lukič in Andrej Grmovšek<br />
(APD Kozjak) z jasnim namenom –<br />
dolgoletne želje spremeniti v »meso«.<br />
Podobno kot številni predhod niki sta<br />
smer preplezala v treh dneh, in sicer<br />
sta jo ponovila prosto na pogled, kot<br />
se za tako smer spodobi, na koncu pa<br />
sta zadnji dan plezanja doživela pravi<br />
alpinistični žmoht v obliki ledenega<br />
vetra. Da stvar vseeno ne bi bila preveč<br />
preprosta, sta neuspešno iskanje<br />
bivaka zaključila s sestopom v dolino.<br />
Smer začne lahkotno s 150- do 200-<br />
metrskim snežiščem, potem pa si težave<br />
sledijo neprekinjeno. Dve noči v<br />
skrajno neudobnih bivakih ter ledeni<br />
mraz zad njega dne še dodatno izčrpajo<br />
človeka. Najtežji del smeri pa je šele<br />
v zadnji tretjini stene. Fanta sicer poudarjata,<br />
da »sicer najtežji raztežaji niti<br />
niso bili ekstremno zahtevni v fizičnem<br />
smislu, bolj tehnični, so pa presenetili<br />
predvsem lažji, tisti z oceno M5, M6,<br />
70°, 80°«, a to izjavo je treba pogledati<br />
z zornega kota alpinistov, ki sicer v krajših<br />
kombiniranih smereh obvladata težave<br />
do M12/M13.<br />
Najverjetneje sta tako opravila drugo<br />
zimsko in drugo prosto ponovitev<br />
smeri. Velik del smeri poteka po ledu<br />
in razmere so bile ravno tako dobre,<br />
da je bila smer preplezljiva; od tod najbrž<br />
tudi nekaj večje težave v – na papirju<br />
– lažjih raztežajih. »Smer se nama je<br />
zdela res nekaj najboljšega in sorodni<br />
vzponi, opravljeni v minulih letih, precej<br />
lažji. Smer je skoraj zagotovo najtežja<br />
prosto preplezana kombinirana smer<br />
v Alpah in v šopku s prosto preplezano<br />
smerjo Divine Providence v Grand Pillier<br />
d' Angle gotovo predstavlja vrhunec<br />
prostega plezanja v Zahodnih Alpah.«<br />
In kaj pripisati temu res fantastičnemu<br />
vzponu, da bo vsakemu bralcu Vestnika<br />
stvar nekoliko jasnejša? Za tiste, ki so<br />
blizu sodobnemu vrhunskemu alpinizmu,<br />
je vsaka beseda tako ali tako odveč.<br />
Za druge, ki ne vedo prav dobro, kam je<br />
alpinizem šel oz. gre, pa le to: človek je s<br />
skrajno preprostimi sredstvi začel osvajati<br />
neprijazni svet gora – običajno kar<br />
bos in z golimi rokami. Zaradi potrebe<br />
in pozneje tudi iz radovednosti. Kljub<br />
stranpotem in zablodam pa je alpinizem<br />
dovolj prvinski šport, da vedno<br />
najde stik s svojim izvornim hotenjem<br />
in idejo. To, da ljudje danes zmorejo<br />
preplezati najtežje smeri v najtežjih<br />
stenah prosto, da tokrat v resnično (ne<br />
zgolj pesniško) vertikalnih in previsnih<br />
ploščah zmorejo svobodo prostega<br />
plezanja v alpskem slogu in na pogled,<br />
brez utesnjevanja z vpenjanjem<br />
v kline, pripenjanja na fiksne vrvi ter<br />
skrivanja obraza za kisikove maske, se<br />
mi zdi popolno zmagoslavje čiste (izvorne)<br />
alpinistične ideje. In ta ideja že<br />
dolgo, dolgo ni več vezana samo na Julijce,<br />
Alpe, ampak velja tudi v Patagoniji,<br />
na Aljaski in da, tudi v Himalaji.<br />
Zadnji zimski vzponi<br />
Na zadnji dan zime sta Rado Lapanja<br />
in Marko Leban (AO Cerkno) preplezala<br />
novo smer v Matajurskem vrhu<br />
in jo poimenovala Enakonočje (III+,<br />
80°/45°-60°, 350 m). Smer je praktično<br />
dvojčica Spominske Petra Bevka, ki<br />
je bila preplezana pred kratkim. Jože<br />
77
Change language