Pobeg na sonce Majorka Tina Leskošek Mojca Balant
Ljubljana, 24. <strong>1.</strong> 2009: oblačno, dežuje. Ljubljana, 28. <strong>1.</strong> 2009: oblačno, sneži, v gorah bo padla večja količina snega. Napoved za Slovenijo, 3<strong>1.</strong> <strong>1.</strong> 2009: ves naslednji teden bo deževalo in snežilo. Kaj smo se res tako zamerili bogovom!? Nekaj bo treba ukreniti, sicer bomo izgubili ves pigment! Denarja je malo, časa tudi samo en teden – via Majorka! Z Mojco sva se odpravili na španski mediteranski otoček, na katerem se poleti gnetejo nepregledne množice turistov. Pozimi kljub prijaznim temperaturam (10–15 °C) potuje tja zelo malo ljudi, še manj pa se jih odpravi v gore, tako da sva imeli blažen mir. Majorka je plezalcem znana predvsem po deep water solo plezanju, saj je na jugovzhodnem delu otoka veliko pečin in klifov, ki so za to nadvse primerni. Malokdo pa se odpravi v gorovje Sierra de Tramontana na severozahodu, kjer se vrhovi dvigajo skoraj do 1500 metrov nadmorske višine in ostri grebeni čuvajo globoke soteske. Po grebenu navzgor Najprej sva se namenili splezati 3 km dolgi greben Cavall Bernat v Sierra de Tramontana. Začelo se je malce neobetavno – v osrčju gorskega masiva nedaleč od naju se je kuhala nevihta, midve pa sva se prebijali skozi mediteransko goščavje in skušali čim prej priti do skal. Glej, glej, možic! Če v tujem okolju zagledaš možica, se počutiš kar malo bolj domače. Povzpeli sva se na sedelce, sledili možicem proti levi in kmalu zagledali svoj greben. Hu! Na eni strani dokaj zložno pobočje, na vrhu nazobčane skale in na drugi strani »šus« 300 metrov naravnost v morje. Skala je bila odlična, podobna pakleniškemu apnencu, težavnost plezanja pa se je gibala od II do III, tako da so plezalke in vrv ostale v nahrbtniku. Ves čas so naju nekje od daleč ogledovale koze, ki malo podivjane prosto živijo po vsej Majorki. Začelo se je poplezavanje gor in dol po šalcah na meji med neskončnim morjem in vedno zelenim otokom. Pogled nama je kar vleklo v daljave, vendar je bilo še kako treba paziti na korak. Srečevali sva majhne palme in rastline, ki bi za moje pojme morale biti v cvetličnih loncih in ne kar tako prosto v naravi … Na vrhu grebena sva v globino vrgli kamen. Tudi ko bi že zdavnaj moral pasti v morje, je še kar letel! Višinska predstava je pri čisti vertikali popačena. Vsekakor ne bi šli plezat tega grebena, če bi pihalo proti morju, saj je izpostavljenost na nekaterih mestih kar veličastna. Greben se na drugem koncu zaključi z vedno večjo strmino, prav na koncu pa je ogromna jama, ki sega do morja. Sestop sva spet zadeli v nulo, saj sva kmalu začeli srečevati možice. Pojavilo pa se je tudi veliko kosti. Ja, kosti – velike, male, rebra, vretenca … V bistvu je bila kar na vsakem koraku kakšna kost. Hm … ali sva komu sporočili, kam greva?! Sčasoma sva sestavili scenarij, da si ujede in galebi na pečine prinašajo plen, male glodalce in ribe, kakšnega kozlička … in verjetno je res tako. Je bilo pa vseeno strašljivo. Na poti proti zalivu se nekajkrat nisva mogli upreti norim skalnim strukturam in sva še malo poplezali. Sestop se konča v idiličnem zalivu, ki ga straži ognjeno rjava koza. Mojca je pogumno skočila v morje, jaz pa sem odganjala kozo od čokolade in lešnikov ter se spraševala, ali ima ona kakšno zvezo s tistimi kostmi … Po soteski navzdol Soteska Torrent de Pareis je najbolj znana vódena tura na Majorki – gre za 3 kilometre spusta po nekaj metrov široki soteski prav do morja. Ampak midve bova šli seveda sami! V neki trgovini so nama to odločno odsvetovali, češ da je pozimi v soteski voda in ne moreš skozi. Greva vseeno pogledat. Po ozki potki sva se hitro spuščali proti dnu soteske, strme stene na vseh straneh okoli naju pa so rasle. Kakšne stene! 300 metrov visoke, rdečkasta naluknjana skala in občutek neobljudenosti. Nisva mogli ugotoviti, ali so tu kakšne smeri, ampak verjetno plezalci ne bi ignorirali takih sten. Nehali sva kriviti vratove in se podali naprej po dnu soteske, po kateri je tekel zaenkrat še majhen potoček. Kmalu se mu je pridružil še eden in začeli sva skakati po balvanih čez vodo. Hm, kam pa zdaj? Zagledali sva zeleno puščico, ki je kazala naravnost v slap in naprej dol v jezero. Mogoče je pa res preveč vode … Mojca je na hitro narisala nekaj slikic v skicirni blok, potem pa sva se začeli vzpenjati iz temačne soteske nazaj proti soncu. Pa še malo plezanja Čeprav je bil najin prvotni namen športno plezati, sva kmalu ugotovili, da so zmerno težavne smeri precej slabo opremljene. Zato sva se rajši lotili neopremljene smeri Albahida v Sa Gubii (Sierra de Tramontana). Sicer je tu tudi plezališče, vendar je občutek zaradi soteske in nenavadnega rastja precej hribovski. Smer naju je kljub dokaj nizki oceni (IV+) presenetila z veliko izpostavlje nostjo. Skala je bila odlična in prehodi zelo lepi. V smeri je tičalo kar nekaj klinov, prav pa so prišli tudi metulji in zatiči. 75
- Page 1:
REVIJA ZA LJUBITELJE GORA @E OD LET
- Page 4 and 5:
Stane Belak - Šrauf na 7300 metrih
- Page 6 and 7:
TEMA MESECA Tri desetletja Zahodneg
- Page 8 and 9:
Bolj smo se bližali vrhu, bolj se
- Page 10 and 11:
stisnjenimi zobmi - v vesolju ni č
- Page 12 and 13:
Andrej Štremfelj: Mogo~e sva bila
- Page 14:
plezanje, večja odgovornost, ker s
- Page 17 and 18:
Stane Belak - Šrauf preči Hornbei
- Page 19 and 20:
V današnjih časih imam še vedno
- Page 21 and 22:
drugače izšlo. Zjutraj sva se zam
- Page 23 and 24:
PLANINSTVO Alpska konvencija Predst
- Page 25 and 26: V Salzburgu so 7. novembra 1991 zgo
- Page 27 and 28: Alpska konvencija mora postati bolj
- Page 29 and 30: Triglav pozimi FOTO: STANE KLEMENC
- Page 31 and 32: Romanje k vremenskemu zavetniku Rog
- Page 33 and 34: »Gospod usmili se.« Gospod usmili
- Page 35 and 36: Vedno, ko greva v hribe za dva dni,
- Page 37 and 38: grebenu. A zgodilo se nama je nekaj
- Page 39 and 40: Vsi pristopi na Lopič so dolgi, se
- Page 41 and 42: zato, da varujejo pobočje pred zdr
- Page 43 and 44: škrbinami razkrije Malo Terzo in z
- Page 45 and 46: Moja pot na planino Zdaj pa res poj
- Page 47 and 48: Spet sem bil sam, na poti, ki ji je
- Page 49 and 50: presahnila tudi denarnica. Krčmar
- Page 51 and 52: Kraški rob Najraje takrat, ko še
- Page 53 and 54: pozdravim, kajti temu sledi začude
- Page 55 and 56: miru in samote, raj za samotne roma
- Page 57 and 58: Po poti legende Že kot otroka so m
- Page 59 and 60: Pod Vršacem Dolgo že nisem hodila
- Page 61 and 62: Tone Progar - dobitnik dveh odli~ij
- Page 63 and 64: NA TURO Hochstadel (2680 m) Vzhodni
- Page 65 and 66: Lien{ki Dolomiti in Hochstadel - in
- Page 67 and 68: Samica planinskega pupka pred odlag
- Page 69 and 70: Boš zamenjal temo svojih knjig? »
- Page 71 and 72: ALPINIZEM Plezanje »tam spodaj« N
- Page 73 and 74: Mount Arapiles FOTO: VESNA PAVLOVI
- Page 75: poskusiva, vendar očitno ne dovolj
- Page 79 and 80: NOVICE IZ VERTIKALE V smeri No Sies
- Page 81 and 82: pustila pet klinov, tako da ponavlj
- Page 83 and 84: zastopata Ana Ogrinc z dvema in Lej
- Page 85 and 86: sicer vedno pisal, najbrž ne bi po
- Page 87 and 88: IZ DEJAVNOSTI PZS Fakulteta za špo
- Page 89 and 90: da je predlagano širše delo Evrop
- Page 91 and 92: sekov smo ugotovili, da društvo s
- Page 93 and 94: ščanje; najdemo čas, da predvsem
- Page 95 and 96: NOVOST Bushnell Back Track Vsi, ki
- Page 97 and 98: 60 let Postaje GRS Bovec: Zbornik 1
- Page 100: min masa: 1 kg*, izredno robustna S