1. PDF document (4455 kB)

plezanje, večja odgovornost, ker sem bil že med
nosilci odprave, zelo smo garali, po mojem sem
šel na hrib še večkrat kot na Everestu, pa še na vrh
nismo prišli. Naslednja taka je bila Kangčendzenga 2 .
Je pa zelo težko primerjati, ker je šlo za drugačen
način plezanja. Tam sem moral dati od sebe čisto
vse, čeprav sem na vrhu za trenutek pomislil, da je
škoda, ker ni še malo višje, ker bi z lahkoto naredil
še malo – kljub temu da sva bila brez kisika in da
je bil že peti dan plezanja. To so bila pač moja najboljša
leta in stvar je prišla ob pravem času, da sem
lahko dal vse od sebe. Je pa res, da se je vse nekako
poklopilo; če zdaj pomislim, če bi Kanč samo
enkrat udaril s slabim vremenom, bi zmrznila gor
kot čukca. Definitivno je bil to vrhunec, ampak ga
ne morem primerjati z Everestom.«
Bi bilo izvedljivo preplezati Zahodni greben
Everesta v alpskem stilu?
»Mislim, da. Čudim se, da se nihče tega ne loti
(smeh). No, saj so se, pa niso nikamor prišli. Za
alpski stil za take težke stvari moraš imeti malo
sreče. Hoditi skušat to srečo pa je zdaj tako drago,
da tega nihče ne dela. Vsi raje opravijo kak bolj
ziher vzpon, pa je še vseeno vrhunski. Tako imamo
en kup vrhunskih vzponov, samo takega vrhunskega
pa zlepa ne več. Za to je treba pa res vse postaviti
na kocko, ogromno moraš tvegati in imeti malo
sreče. Z razmerami in z vremenom. V Himalaji
je pač tako: če prideš tja in ni razmer, lahko rečeš
samo adijo. Ljudje imajo bistveno manj časa, tudi
vrhunski alpinisti, ne gredo več v Himalajo, da bi
bili dva meseca v bazi, ker jim to »udari na psiho«,
ker pač tega niso navajeni. V idealnem vremenu
sem stoodstoten, da se to da narediti. Stena Lho
Laja ni tako težka, zahodna rama danes za alpinista
ni problem, greben do petke je tudi enostaven,
od tam naprej pa samo lahek nahrbtnik, nekaj za
bivak … Za današnje razmere to res ne bi smel biti
problem. Je pa to tako drago, da si nihče ne bo privoščil
iti tja gledat, ali so razmere.«
masa, ki pregazi in napne vse, če ne eden, pa drugi.
Na Južnem sedlu se gledajo, če ni nobenega, da
bi naprej potegnil štrik. Mene to nič ne moti. Me
pa moti, da se to enači z alpinizmom. To, da se
sto metrov za bazo pripnem na fiks in sem pripet
do vrha, zame pač ni alpinizem. Včasih je bilo
drugače – mi smo tudi nafiksali Everest, ampak ga
je vsak nekaj, na koncu je bilo treba brez (fiksa) iti
na vrh, pa tudi drugačna smer je bila. Ko sva šla
z Marijo na vrh, nad Južnim sedlom ni bilo kosa
vrvi, razen v Hillaryjevi stopnji. Ti časi, da so normalke
nafiksane, so definitivno mimo in kdor tako
hodi, je zame turist. Saj hoditi moraš kljub vsemu
sam, ampak to ni isto.
Drugače nisem čisto proti vodenju na visoke
hribe, ampak želel bi si drugačno vodenje, da bi jih
(goste) pripravil do tega, da bi bili bolj samostojni,
da bi več sami naredili. S kisikom onemogočijo
hribu, da bi naredil malo selekcije, in potem vse
pride gor pod vrh, tam je pa samo nekaj narobe in
je vse narobe. Če na 6000 metrih začneš vdihavati
kisik, je boljše, da ostaneš doma.«
Edini Slovenec si, ki se je na Everest povzpel
dvakrat, drugič leta 1989 s svojo ženo Marijo. Bi se
nanj odpravil še tretjič?
(vzdih) »Mislim, da je še toliko drugih hribov,
da mi nekako ne bi več potegnilo, da bi šel na
Everest. Nikakor ne bi šel v ta komercialni cirkus.
Če že, bi mogoče šel jeseni, ko ni komercialnih
odprav. Z Jožetom sva bila zmenjena, da bova šla
tudi na Everest, to sem bil še pripravljen narediti,
zdaj pa mislim, da me zlepa ne bi več nihče naštimal
za to.« m
Kot še vedno aktiven himalajec dobro poznaš
sodobni himalajizem. Kako gledaš na razvoj
turizma, komercialnih odprav in vsega ostalega, kar
prinaša napredek?
»To je visokogorski turizem. Če bi bila na normalki
na Everestu ena sama komercialna odprava
naenkrat, bi jih bolj malo gor prišlo. To je pa zdaj
2
Za vzpon v alpskem slogu po južnem grebenu Kangčendzenge
leta 1991 sta z Markom Prezljem dobila zlati cepin.
Fotografija na naslednji strani: Andrej in Nejc
ob prihodu z vrha v bazo FOTO: MUHAMED ŠIŠIĆ
12 MAJ 2009