1. PDF document (4455 kB)

Po poti legende
Že kot otroka so me silno privlačile pravljice, bajke
in miti. Del večnega otroka v nas tudi potem, ko
odrastemo, išče znotraj njih otipljivo resnico.
Potovanje skozi legendo o Zlatorogu, potovanje
skozi Dolino Triglavskih jezer, je vsaj zame nekaj
posebnega v vseh letnih časih. Velikokrat razmišljamo
in iščemo ideje, kam bi odšli, in skoraj pozabimo,
da je ta naš mali slovenski raj tako blizu,
skoraj na dosegu roke. Včasih se bojimo sezone,
ko tod planincev kar mrgoli kot mravelj, a je
bojazen odveč. Pohodniki se kmalu porazgubijo
po nadelanih poteh in že za prvimi macesni je
stik z neokrnjeno gorsko naravo popoln. Lahko
se predamo legendi – morda v kopreni prozornih
meglic deviškega jutra res srečamo čudežne vile.
Lahko pa se povsem prizemljeni podamo v botanični
vrt, kjer bomo prav tako neizmerno uživali
ob pogledu na bogato planinsko floro.
Lepena–Krnsko jezero
Te vroče in vremensko razgibane poletne dni
me je tako malce zaneslo. »Moram tja gor, sicer
bom ponovno zamudila razcvet,« sem si rekla
in dala v nahrbtnik nekaj nujnih stvari. Moj
namen tokrat že zaradi slabega vremena ni bilo
osvajanje vrhov, temveč tisto pravo, spontano
pohajkovanje po zame najlepši gorski dolini.
Predvidevala sem, da bo tudi tokrat za dežjem
posijalo sonce, in zgodilo se je tako. Nekam
dolga se mi je v opoldanskem soncu zdela
vožnja proti dolini Lepene, kjer naj bi začela s
potepom. Pogled mi je med vožnjo drsel preko
sveže umitih vršacev, ki so letos zaradi pogostih
padavin nenavadno zeleni.
Mulatjera, ki se dviga iz Lepene proti Krnskim
jezerom, se z bližnjicami vred vleče kakor kurja
čreva. Še sreča, da goste drevesne krošnje ščitijo
pred vročim soncem. Začetek je vselej težak, nahrbtnik
napolnjen, mišice pa lene od sedenja v
avtu. Nisem si dala sile, bila sem na dopustu in
čas mi je merilo le sonce. Hotela sem ujeti in doživeti
še eno podaljšano pomlad, ki se pomika
vse više in više.
Po dveh dobrih urah sem prisopihala do
prelaza in si ogledala zanimiv merilec snega.
Zavel je prijeten, svež zrak in po kratkem dvigu
ter spustu sem že zagledala koče ob Krnskem
jezeru. Po popoldanski kavici sem nadaljevala
pot. Moj cilj je bila Koča pod Bogatinom,
naslednji dan pa po dolgem in počez Dolina
Triglavskih jezer.
Krnsko jezero–preval Vrata–
pod Bogatinom
Vrh Krna je bil že povsem zavit v oblake, ko sem
se s planine Duplje v smeri Komne usmerila levo
navzgor, proti ovalni kotanji Doliči. Krave so
mirno mulile bujno travo in se niso menile zame.
Od časa do časa so raztrgani oblaki prekrili sonce,
ki se v julijskih dneh z vso močjo upira v razgibane
konte, porasle z gostim rušjem. Dišalo je po smoli,
pa po zdravilni materini dušici, ki je s svojimi značilnimi
roza blazinicami obarvala plitka gorska
tla. V konti Za Lepočami sem presenečena naletela
na velike, zanimive razpadajoče objekte iz prve
svetovne vojne. Idilična steza postopoma postaja
strma, v zgornjem delu pa se polkrožno dviga vse
do prevala Vrata – do Bogatinskega sedla, kjer se
razcepijo poti. Nekam osamljeno sem se počutila
na trenutke, saj nisem srečala žive duše. Krotko
se dviga nad sedlom lahko dostopni Bogatin s
svojimi sosedi. Ura hoje, ki me je ločila od Koče
pod Bogatinom, se enakomerno spušča na drugo
stran, čez južna pobočja Vrha nad Gracijo, kjer
se na robu že povsem zaraščene planote nad
Bohinjem dviga Dom na Komni. Ob spustu mi je
bilo žal prigarane nadmorske višine, ki jo bo treba
nadoknaditi že naslednje jutro.
Pod Bogatinom–
Dolina Triglavskih jezer
Jasno in sveže jutro v Koči pod Bogatinom je
obetalo lep dan. Ob prvem smerokazu nad kočo
sem se usmerila levo, proti Dolini Triglavskih
jezer in tako obšla le zadnje, Črno jezero. Čas je
izgubil svoj pomen; dan je bil povsem moj in zavestno
sem se prepustila le idilični stezi, ki vodi v
Zlatorogov vrt. V jutranji rosi so se zableščale prve,
tod že poletne trave, med katere se vse gosteje razrašča
rušje. Na obsežnem območju se razprostira
kar nekaj planin – planina Razor, Pod Kalom,
Kosova konta, Lopučnica. Včasih so tod žvenketali
zvonci, zdaj pa popolno tišino moti le ubran
ptičji spev. Navdušenje nad čudovitim dnem je
sijalo tudi z obrazov redkih pohodnikov, s katerimi
smo si to jutro delili isto pot. Roka neznanega
vrtnarja narave izkorišča sleherni košček še tako
borne zemlje, skrite v škrapljah. Prispela sem do
studenčka in si na leseni klopci privoščila zajtrk.
Že dolgo nisem pila žive vode, napolnila sem si
steklenico in se osvežila v lesenem koritu. Steza
se v zavojih počasi dviga po nerazglednem terenu,
vijuga gor in dol med zaraslimi kontami in nobenega
občutka ni, kdaj bomo na cilju. Presenečena
55