You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Spet sem bil sam, na poti, ki ji je do cilja manjkalo<br />
le še malo. Vse bolj je bil raven kolovoz, malo<br />
desno je zavil, skozi zadnji gozdiček. Bukve so se<br />
vse bolj umikale smrekam, smolnati vonj je kazal,<br />
da vstopam v kraljestvo pokljuških gozdov. Zrak, ki<br />
vrača zdravje, zrak, ki je življenje samo. Nenadoma<br />
se je pred menoj razprla planina, planina, na katero<br />
sem hodil dolgih sedem let. Kar stekel sem preko<br />
pašnika, proti leseni kočici ob robu, kot bi iskal<br />
zavetja. Nisem ga potreboval, saj je bila planina zavetje<br />
samo. Nikogar nikjer, popoldne se je počasi nagibalo<br />
v večer. Popolna samota me je obdala, doline nisem<br />
videl več, le venec gozdov, iznad katerih so se dvigale<br />
bele gore, me je še obdajal. Težka lesena klopica in<br />
miza sta me povabila, da sem sedel. Tako dobro je<br />
delo, čeprav pot ni bila pretirano dolga. A dolga je<br />
bila v srcu, dolga v duši, ki je leta hrepenela po njej, ki<br />
ji je bila planina simbol iskanja, simbol hrepenenja,<br />
simbol lepših časov. Časov, kot so bili nekdanji. Ko je<br />
gora zavzemala osrednje mesto v vsakdanjem življenju.<br />
Kako čudno, da je, četudi visoka in jasno vidna,<br />
nenadoma izginila v megli življenja?<br />
Zdaj sem bil tam. Na planini. Tiho je nanjo<br />
legal večer, sape so utihnile in gozd je nemo obdajal<br />
planoto. Nebo je znova postalo razigrano, modri so<br />
se pridružili rumeni odtenki, počasi so se prelili v<br />
rumeno, rdečo, vijolično – dokler niso ugasnili v<br />
kovinski srebrnini. Samo še obris Fužinskih gora je<br />
kazal, kje je zašlo sonce.<br />
Spet so zaškripala vrata lesene kočice, toplota<br />
notranjosti me je pozdravila kot starega znanca ...<br />
h<br />
Septembra pa res pojdem na planino. Čisto<br />
zares. m<br />
45
Change language