Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
previdno stopala proti središču. Podlaga je trdna,<br />
ledene plošče so povsem stabilne in zdržale bi kaj<br />
več kot le mojo težo. Ves ljubi dan bi imela tod kaj<br />
početi! Tudi baterijam v fotoaparatu je že pohajala<br />
moč. Počasi me je zazeblo v roke, padal je prvi<br />
mrak. Tu, za Vršacem, čas povsem drugače teče.<br />
Visoko v stenah, nad jezerom, se je zaradi talečega<br />
se snega neprestano prožilo kamenje. Če ne bi<br />
videla na Prehodavcih koče, bi pomislila, da sem<br />
zašla nekam daleč na sever.<br />
Le nekaj metrov više pa so znova cvetele rože<br />
iz malone vseh razpok. Prav počasi sem stopala<br />
navzgor in se neprestano ozirala k jezeru, ki je od<br />
daleč povsem nepomembno kmalu izginilo za<br />
manjšim skalnim robom. Če se ne bi spustila do<br />
njega, ne bi nikoli ujela njegovih edinstvenih čarov.<br />
Čar vsega stvarstva pa je prav tako v trenutkih, kajti<br />
vsak trenutek je nov, neponovljiv, drugačen.<br />
Prehodavci–dolina Zadnjice<br />
Neskončno pomirjena sem se zvečer v koči sladkala<br />
z okusno jabolčno pito, kajti za menoj je bilo par<br />
nepozabnih dopustniških dni.<br />
Pozdravilo me je nič kaj prijazno jutro, čeprav<br />
je bil razgled iz moje sobe povsem idealen. Pogled<br />
na rob prepadne stene Vršaca, ki se kakor mogočen<br />
mejnik dviga iznad doline Zadnjice, pod njim pa<br />
snežišče s pravkar opisanim jezerom, me je dvignil<br />
na noge. Še zadnji dan pohajkovanja. Temu primerno<br />
sem se z rahlo nostalgijo v srcu prav počasi<br />
spuščala po mulatjeri čez Zadnjiški dol, kjer sem<br />
ponovno uživala ob pogledu na planinske rože. V<br />
nahrbtniku sem našla še zadnji kos doma pečenega<br />
črnega kruha, ga razdrobila in raztresla po melišču.<br />
Pogled mi je znova in znova potoval po spoštljivi<br />
steni Vršaca, za katero se skriva prav poseben<br />
dragulj. Pot išče prehode čez sveže kamnite podore,<br />
ki so nedavno prihrumeli od nekje zgoraj in zasuli<br />
velik del stare poti. Pri studencu sem si znova dala<br />
duška. Toliko vode, kristalno čiste vode, ki diši.<br />
Čeprav je dolina blizu, si ob povratku vselej napolnim<br />
steklenico.<br />
Spust v dolino Zadnjice je bil tako le še zaključek<br />
in pika na i potepanju skozi Zlatorogove vrtove.<br />
Te doline pa, čeprav je prav tako nekaj posebnega,<br />
v sončni pripeki ni in ni hotelo biti konec. Ponovno<br />
sem pozabila, da se z našimi leti prav počasi poti<br />
daljšajo, da bo treba vzeti na poti pol ure do uro<br />
tudi v zakup. Na asfaltu pod Vršičem sta me pričakala<br />
hčerka Natalija in naš muc Byron in tako<br />
sem v Lepeni zaključila še eno nepozabno planinsko<br />
pot. m<br />
58 MAJ 2009
Change language