1. PDF document (4455 kB)

Moja pot na planino
Zdaj pa res pojdem
Marjan Bradeško Peter Strgar
Medla svetloba se je pritipala skozi lino na
lesenem podstrešju. Listje na košatih bukvah,
ki so tisto stran hiške naredile kar malce mračno, je
mirovalo. Le ptičje petje je odmevalo vsenaokrog.
V sosednjem prostoru, na vrhu stopnic, je spala
Urška. Nanjo je že posijalo jutranje sonce, katerega
žarki so se iznad pokljuških gozdov zlivali skozi
ozko okensko odprtino. Zaškripale so stopnice, zacvilili
tečaji vrat – in že sem vdihnil oster planinski
zrak, še rahlo prepojen z jutranjo vlago. Iz mokre
trave na planini so pred menoj odsevale številne
kapljice. Počasi sem se odpravil po poti v gozd,
njegov trohnobni vonj je obetal gobe ...
Naslednjič sva prišla sama. Vroče sonce in težak
zrak sta napovedovala dež. Že na večer so glasno
šelestele veje, zoprno je zapihalo zdaj z ene, zdaj z
druge strani. Skrbelo naju je za Urško, ki je šotorila
v dolini in jo je naslednji dan čakal pohod. Lilo je
potem vso noč in naslednje dopoldne, šele popoldne
se je deževje uneslo in na večer se je nad Fužinskimi
gorami nebo počasi trgalo. Odpravila sva se do
Uskovnice na okusne žgance in joto. Preprosta jed,
ki je v hladu tistega večera tako dobro dela. Planina
je samevala, ljudje so namreč ostali v dolini. Le s
podstrešja zadnjega stanu so pogledale premočene
glave skavtov. Torej je pohod bil. Le kako se je Urški
izšlo v dolini? Noč naju je že lovila, ko sva se spuščala
nazaj na planino, le nebo nad jezerom je še
Poletje na Krstenici
žarelo v prelivih oranžne, roza in modre, ki je vse
bolj prehajala v sivo. Hladna, a mirna in prijazna
noč je zavila rovte v spokojen sen.
Naslednjega dne sva nabirala borovnice,
jagode, prve maline, za okus pa dodala še nekaj
brusnic. Nekaj za pod zob Urški, ki je bila pri prehrani
tiste dni bolj prepuščena naravi in iznajdljivosti.
Ko sva se pozno popoldne vrnila z vodo in
nekaj že napol suhega lipovega cvetja s sosednjih
senožeti, sva posedala na lesenih brunih pred
kočico. Izprano ozračje je kar zvenelo od samote.
»Septembra pridem sem,« sem rekel. »Na planino.
Sam, za tri dni. Nič ne bom delal, samo to tišino
bom srkal vase. Prav počasi se bom sprehodil do
sosednje planine, do senožeti tam nad potokom, in
potem sedel, sedel, sedel ...«
Bilo je to pred sedmimi leti. Do planine še
nisem prišel. Zataknil sem se nekje na poti življenja,
zmanjkalo je moči.
In ko sem tako hodil tam po dolini, sem sedel
k staremu hrastu ob poti, naslonil trudno glavo
na razpokano lubje, se zazrl v krošnjo in potem
zaprl utrujene oči. In počasi začel – svojo pot na
planino ...
h
V mraku sem komaj razpoznal obrise daljnih
gora, pot preko travnika pa samo slutil. A bila je
domača, tolikokrat prehojena, in vodila je naprej,
43