1. PDF document (4455 kB)

Ljubljana, 24. 1. 2009: oblačno, dežuje.
Ljubljana, 28. 1. 2009: oblačno, sneži, v gorah
bo padla večja količina snega.
Napoved za Slovenijo, 31. 1. 2009: ves naslednji
teden bo deževalo in snežilo.
Kaj smo se res tako zamerili bogovom!? Nekaj
bo treba ukreniti, sicer bomo izgubili ves pigment!
Denarja je malo, časa tudi samo en teden – via
Majorka! Z Mojco sva se odpravili na španski mediteranski
otoček, na katerem se poleti gnetejo nepregledne
množice turistov. Pozimi kljub prijaznim
temperaturam (10–15 °C) potuje tja zelo malo
ljudi, še manj pa se jih odpravi v gore, tako da sva
imeli blažen mir.
Majorka je plezalcem znana predvsem po deep
water solo plezanju, saj je na jugovzhodnem delu
otoka veliko pečin in klifov, ki so za to nadvse primerni.
Malokdo pa se odpravi v gorovje Sierra
de Tramontana na severozahodu, kjer se vrhovi
dvigajo skoraj do 1500 metrov nadmorske višine in
ostri grebeni čuvajo globoke soteske.
Po grebenu navzgor
Najprej sva se namenili splezati 3 km dolgi greben
Cavall Bernat v Sierra de Tramontana. Začelo se
je malce neobetavno – v osrčju gorskega masiva
nedaleč od naju se je kuhala nevihta, midve pa sva
se prebijali skozi mediteransko goščavje in skušali
čim prej priti do skal. Glej, glej, možic! Če v tujem
okolju zagledaš možica, se počutiš kar malo bolj
domače. Povzpeli sva se na sedelce, sledili možicem
proti levi in kmalu zagledali svoj greben. Hu! Na
eni strani dokaj zložno pobočje, na vrhu nazobčane
skale in na drugi strani »šus« 300 metrov naravnost
v morje. Skala je bila odlična, podobna pakleniškemu
apnencu, težavnost plezanja pa se je gibala
od II do III, tako da so plezalke in vrv ostale v nahrbtniku.
Ves čas so naju nekje od daleč ogledovale
koze, ki malo podivjane prosto živijo po vsej
Majorki.
Začelo se je poplezavanje gor in dol po šalcah na
meji med neskončnim morjem in vedno zelenim
otokom. Pogled nama je kar vleklo v daljave, vendar
je bilo še kako treba paziti na korak. Srečevali sva
majhne palme in rastline, ki bi za moje pojme
morale biti v cvetličnih loncih in ne kar tako prosto
v naravi … Na vrhu grebena sva v globino vrgli
kamen. Tudi ko bi že zdavnaj moral pasti v morje,
je še kar letel! Višinska predstava je pri čisti vertikali
popačena. Vsekakor ne bi šli plezat tega grebena,
če bi pihalo proti morju, saj je izpostavljenost na
nekaterih mestih kar veličastna.
Greben se na drugem koncu zaključi z vedno
večjo strmino, prav na koncu pa je ogromna jama,
ki sega do morja. Sestop sva spet zadeli v nulo, saj
sva kmalu začeli srečevati možice. Pojavilo pa se
je tudi veliko kosti. Ja, kosti – velike, male, rebra,
vretenca … V bistvu je bila kar na vsakem koraku
kakšna kost. Hm … ali sva komu sporočili, kam
greva?! Sčasoma sva sestavili scenarij, da si ujede
in galebi na pečine prinašajo plen, male glodalce in
ribe, kakšnega kozlička … in verjetno je res tako.
Je bilo pa vseeno strašljivo. Na poti proti zalivu se
nekajkrat nisva mogli upreti norim skalnim strukturam
in sva še malo poplezali. Sestop se konča v
idiličnem zalivu, ki ga straži ognjeno rjava koza.
Mojca je pogumno skočila v morje, jaz pa sem odganjala
kozo od čokolade in lešnikov ter se spraševala,
ali ima ona kakšno zvezo s tistimi kostmi …
Po soteski navzdol
Soteska Torrent de Pareis je najbolj znana vódena
tura na Majorki – gre za 3 kilometre spusta po nekaj
metrov široki soteski prav do morja. Ampak midve
bova šli seveda sami! V neki trgovini so nama to
odločno odsvetovali, češ da je pozimi v soteski
voda in ne moreš skozi. Greva vseeno pogledat.
Po ozki potki sva se hitro spuščali proti dnu
soteske, strme stene na vseh straneh okoli naju pa
so rasle. Kakšne stene! 300 metrov visoke, rdečkasta
naluknjana skala in občutek neobljudenosti.
Nisva mogli ugotoviti, ali so tu kakšne smeri,
ampak verjetno plezalci ne bi ignorirali takih sten.
Nehali sva kriviti vratove in se podali naprej po
dnu soteske, po kateri je tekel zaenkrat še majhen
potoček. Kmalu se mu je pridružil še eden in začeli
sva skakati po balvanih čez vodo. Hm, kam pa
zdaj? Zagledali sva zeleno puščico, ki je kazala naravnost
v slap in naprej dol v jezero. Mogoče je pa
res preveč vode … Mojca je na hitro narisala nekaj
slikic v skicirni blok, potem pa sva se začeli vzpenjati
iz temačne soteske nazaj proti soncu.
Pa še malo plezanja
Čeprav je bil najin prvotni namen športno plezati,
sva kmalu ugotovili, da so zmerno težavne smeri
precej slabo opremljene. Zato sva se rajši lotili neopremljene
smeri Albahida v Sa Gubii (Sierra de
Tramontana). Sicer je tu tudi plezališče, vendar je
občutek zaradi soteske in nenavadnega rastja precej
hribovski. Smer naju je kljub dokaj nizki oceni (IV+)
presenetila z veliko izpostavlje nostjo. Skala je bila
odlična in prehodi zelo lepi. V smeri je tičalo kar
nekaj klinov, prav pa so prišli tudi metulji in zatiči.
75