Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
do naslednje table in na kateri višini bo. Besedilo pa<br />
opisuje neko zanimivost tega območja. Pot naju nenadoma<br />
silno prevzame, to je za naju nekaj novega,<br />
komaj čakava naslednjo tablo in še naslednjo. Ob<br />
vsaki se malce pomudiva, da ugotoviva, kako kaj<br />
stojiva s časom in metri nadmorske višine. Kar<br />
dobro nama gre in prav presenečena se po dobrih<br />
dveh urah hoje znajdeva na planini Unholdealm<br />
pred kočo Hochstadelhaus. Koča je tik nad gozdno<br />
mejo. Dravska dolina leži prav pod najini nogami.<br />
Na južni strani koče je veranda, obdana z leseno<br />
ograjo. Kasneje ugotoviva, da ograja nima simboličnega<br />
pomena, ampak povsem praktičnega.<br />
Varuje namreč pred morebitnimi nepovabljenimi<br />
gosti – kravami, ki so precej zaposlene z rednimi<br />
obhodi koče. No, če bi si krave le preveč želele gostoljubja,<br />
bi to morda utegnilo koga motiti. Red pač<br />
mora biti.<br />
Večerna idila visoko nad dolino<br />
Drave<br />
Prijazna oskrbnika koče nama pripravita poceni in<br />
okusno večerjo. Ponujata nama celo točeno pivo.<br />
Gostoljubje jima ni španska vas. Na verandi pred<br />
kočo opazim majhnega, dobro grajenega starejšega<br />
moškega z velikim klobukom na glavi in z dolgo<br />
sivo brado, oblečenega v pumparice. Planinec stare<br />
šole. Sedi za debelo hrastovo mizo in občasno nekaj<br />
zamrmra sam vase. Videti je, da razen gorskega<br />
zraka in miru pravzaprav ne potrebuje ničesar.<br />
Menda je tu gori vse poletje in obuja spomine na<br />
stare dni. Lepo mu je moralo biti. Ko se zmrači, nenadoma<br />
vstane od mize in pod verando na jasi pripravi<br />
taborni ogenj. Globoko v dolini se prižigajo<br />
luči. Kakšna romantika! Z ženo se stisneva skupaj<br />
in skoraj brez besed doživljava prekrasni večer.<br />
Večeri v hribih so vedno nepozabni. Imajo poseben<br />
čar, ki ga v dolini ni, pa naj se zgodi karkoli. Tudi<br />
ljudje so drugačni, taisti ljudje iz doline, le obrazi<br />
so se jim zjasnili.<br />
Ta večer sva bila edina gosta koče. Z oskrbnikoma<br />
se pogovarjava o tem in onem. Spoznava, kaj<br />
jima pomeni turizem. Z njim si služita kruh.<br />
Pozno zvečer se odpraviva spat. Noč mineva<br />
v prijetnem spancu. Leživa sama na podstrešju<br />
skupnih ležišč. Nekajkrat se nalahno zbudim, saj<br />
krave vso noč hodijo okrog koče in pri tem zadevajo<br />
ob ograjo koče. Ob tem veselo pojejo zvonci.<br />
na planino, kjer je nekaj pastirskih stanov. Ob poti<br />
naju pozdravljajo krave. Kljub temu da so naju<br />
vso noč zabavale, so videti spočite. Opazim, da<br />
so močne, dobro grajene, velike pa kot medvedi.<br />
Zares prave mlekarice. Planina je pravi zaklad botanike<br />
in življenja. Na poti čeznjo hodiva skupaj<br />
z neskončno kolono mravelj, višje srečava gamsa.<br />
Kljub temu da ne opaziva nobenega človeka, nama<br />
ni prav nič dolgčas. Le nekaj naju vse bolj moti –<br />
megla. Spustila se je nekje izpod vrha in postaja vse<br />
gostejša. Višje kot sva, gostejša je, in ko s planine<br />
stopava proti vršnemu skalnemu hrbtu, naju popolnoma<br />
objame. Vidiva le nekaj metrov pred seboj<br />
in za seboj. Se morda že tako zgodaj zjutraj pripravlja<br />
slabo vreme? V koči so nama včeraj povedali,<br />
da bi vreme moralo držati, torej sile verjetno ne bo.<br />
Ker je še zgodaj, skleneva, da bova malce počakala.<br />
Nikamor se ne mudi. Morda gre za nama kakšen<br />
domačin, ki pozna pot. Vsake toliko časa se megla<br />
nazaj proti planini odpre, proti vrhu pa še vedno<br />
nič. Čez nekaj časa spodaj na planini res zagledava<br />
človeka. Počakava ga, da naju dohiti, potem pa<br />
ga vprašava glede vremena. Pravi, da je domačin,<br />
da je to njegova »hišna gora« in da sva lahko brez<br />
skrbi glede vremena, celo sonce naj bi kmalu posijalo.<br />
Pridruživa se mu in tik pod vrhom se megla<br />
res razprši, pokaže se jasnina. Prelepo je. Stojiva<br />
ob križu. Narediva nekaj požirkov pijače in se<br />
razgledava.<br />
Globoko pod nama, več kot 2000 metrov niže<br />
leži dolina reke Drave. Vidi se cesta, ki pelje proti<br />
Lienzu, pa mesto Lienz. Kraji so videti kot iz letala.<br />
V daljavi za trenutek uzreva s snegom prekrite<br />
Visoke Ture, naravnost pred nama pa osrednji<br />
del Lienških Dolomitov. Čudoviti so ti hribi. Sem<br />
se bova še vrnila, z otroki, zagotovo. Pa ne za en<br />
ali dva dneva, ampak za en teden. Narediva nekaj<br />
posnetkov in po isti poti počasi odkorakava nazaj<br />
proti dolini. Preden se dokončno posloviva od gore,<br />
narediva še kratek postanek v koči. m<br />
Skozi meglo na sončni vrh<br />
Zbudiva se v precej megleno in toplo jutro. Popijeva<br />
kavo, ki naju čaka v jedilnici. Takoj za kočo stopiva<br />
62 MAJ 2009
Change language