1. PDF document (4455 kB)

miru in samote, raj za samotne romantike.
Zamižala sem, želela sem spoditi misli. Le
kaj lahko spremenim? Želela sem si predstavljati
Zemljo … kot planet gozdov, rek in veličastnih
sivih vrhov. Pred očmi pa se mi je prikazala velika
črna vreča smeti … to bomo torej naredili iz našega
planeta! Uuuh, bolje je hoditi z odprtimi očmi, tako
je še zmeraj lepše …
In znova med kapljicami
Tako je bil moj korak nekaj časa trd in kar nekaj
poti sem prehodila, da sem spet slišala žvrgolenje
ptic, da sem se ustavila ob naslednjem vijoličnem
cvetu. Od gospe sem se že zdavnaj poslovila
in želela sem biti sama. Mastna, ozka ilovnata steza
je ostajala za menoj, ko sem vztrajno napredovala
proti temnemu oblaku, ki se je ovil okrog vrha.
Občudovala sem cvetove kopriv ob poti, mamil
me je nežen vonj materine dušice. Na prisojnem
pobočju je že kimal prvi cvet kranjske lilije, pod
težo kapljic so se upogibali modri cvetovi orlic.
Uživala sem v raznobarvnosti cvetočega pobočja
in začutila, kako glasen je kar naenkrat veter, ki
hrumi čez greben. Že sem stopala v gosto meglo,
v oblak, iz katerega pa je dokaj močno deževalo.
Veter se je vse močneje zaganjal v mojo vetrovko
… Pomislila sem, da nima smisla, da v takem
vremenu hodim naprej, kajti gozd nekaj metrov
niže je bil tega dne veliko bolj prijazen, umit in lesketajoč,
prav čaroben.
Bilo je zanimivo, da je deževalo le na vrhu.
Nekoliko niže so ptice nemoteno pele svojo odo
vesoljnemu stvarstvu, rože so še vedno stegovale
nežne cvetke in iskale tisti sončni žarek, katerega so
čisto prehitro prekrili oblaki, vetrovi so igrali simfonije
v vrhovih dreves … Da, želim se spominjati
tega, želim čutiti mir, ptice, cvetje, vetrove, travo,
zemljo, kamenje, drevesa, kapljice in … stezice. m
53