02.12.2014 Views

1. PDF document (4455 kB)

1. PDF document (4455 kB)

1. PDF document (4455 kB)

SHOW MORE
SHOW LESS

Create successful ePaper yourself

Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.

sem nazadnje skozi iglavce pod stezo le uzrla smaragdno<br />

zeleno gladino jezera pod kočo in vedela<br />

sem, da sem na prvem cilju.<br />

Prispela sem v dolino, polno pripovedi, legend<br />

in bajk, in se počutila kot prvopristopnica. Ljudje<br />

že stoletja prihajamo in odhajamo. Veliko let je<br />

minilo, odkar sem zadnjič hodila tod, in vse se<br />

mi je znova zdelo drugače, le obsežna melišča pod<br />

vršaci so mi potrdila, da sem tu. Pomladne vode<br />

so dodatno napolnile Dvojno jezero, se razlile čez<br />

mehke zelene trave, iznad katerih molijo cvetove le<br />

rumene kalužnice. Pomotoma sem stopila v vodo,<br />

saj je bila tako bistra, da je enostavno nisem videla.<br />

Sprehod okoli jezera in živahen planinski utrip ob<br />

koči sta mi obudila prijetne spomine. Prijetno me<br />

je presenetilo srečanje starih prijateljev, ki smo se<br />

povsem po naključju in po mnogih letih znova<br />

našli prav tu.<br />

Značilne popoldanske megle so proti večeru že<br />

skoraj povsem prekrile vršace Velikega Špičja. Svež<br />

zrak nam je vsem po vrsti dobro del in po dolgem<br />

času sem znova povlekla na svetlo dolge rokave.<br />

S fotoaparatom v roki sem se potikala po bližnji<br />

okolici in tako maksimalno izkoristila ta prelepi<br />

julijski dan.<br />

Kraljestvo Zlatoroga<br />

Prebudila sem se v kristalno jasno jutro. Bilo je kot<br />

naročeno po dolgem obdobju nestalnega vremena.<br />

Brez posebnih načrtov sem vedela, da ga bom preživela<br />

v tej čudoviti dolini, povsem spontano in<br />

ponovno brez naglice. Sonce še ni pokukalo iznad<br />

vzhodnega grebena Tičaric, Zelnaric, Kopice; skozi<br />

redke temne macesne pa je že žarelo belo ostenja<br />

Špičja, Plaskega Vogla in drugih vrhov. Pri prvem<br />

razcepu sem krenila na levo; to leto še povsem neuhojena<br />

steza me je popeljala v tisti pravi Zlatorogov<br />

vrt in kri mi je z magično močjo zaplala po žilah.<br />

Spominčice in pogačice že dajejo prostor cvetlicam,<br />

kot so zlati klobuk, alpska madronščica, pirenejski<br />

kamnokras, planinski srobot, rododendron,<br />

krajnska lilija, murka.<br />

Nikjer ni bilo sledi o človeku. Obstala sem nad<br />

prvo mlako, v kateri so odsevali vrhovi smrek,<br />

nato pa zagazila v morje jutranje rose. Zelenje se<br />

bohoti, prekipeva od življenja. Pod prvimi žarki<br />

sonca, ki je končno posijalo čez vzhodni skalnati<br />

rob, se je zaradi vlage od tal dvignila meter visoka,<br />

prozorna meglena tančica. Čas je dobil povsem<br />

novo dimenzijo. Sledila sem stezi proti Velikemu<br />

Špičju, ki vijuga po razgibanem terenu, čeprav<br />

se nisem nameravala povzpeti na vrh. Prečenje<br />

grebena je čudovita tura, ki jo je najlepše opraviti<br />

v obdobju ustaljenega vremena. Premamil me je<br />

rajski vrt, kajti mlečno beli oblaki so se že dvigali<br />

iznad vršacev in napovedovali pooblačitev, značilno<br />

za ta letni čas.<br />

Prišla sem do zgornjega roba gozdne meje, pod<br />

Veliki grad, preplašila kačo, ki se je pravkar grela<br />

na soncu, in obsedela na razgledišču. Dolina pod<br />

menoj se je odprla, spokojna je srkala vase žarko jutranje<br />

sonce. Nič ni bilo videti, da bi v kratkem kdo<br />

hodil tod naokrog. Kar sedela sem in se z vsemi<br />

čutili predala naravi. Julijsko sonce je vse močneje<br />

pripekalo. Morda je ves čar skrit prav v sposobnosti<br />

doživljanja danega trenutka. Tišina je preglašala<br />

sama sebe, le nekje zgoraj, v ostenju Špičja, se je<br />

sprožilo nekaj manjših kamnov.<br />

Vrnila sem se na stezo, ki vodi po dolini preko<br />

Hribaric. Pohodniki, predvsem tujci, so prihajali<br />

in odhajali, vsak v svojo smer. Izginila sem med<br />

redkimi macesni; gledala na vse strani in se znova<br />

čudila razdejanju, ki ga je tod pustil Zlatorog.<br />

Magična moč, ki jo oddaja to porušeno svetišče,<br />

me je povsem prevzela. Iskala sem prehode med<br />

škrapljami, iskala motive za škljoc in se znova<br />

vračala na uhojeno stezo. Cvetje je više in više postajalo<br />

vse bolj pomladno. Težki, modri cvetovi<br />

svišča so pod lastno težo kot razmetani ležali po<br />

tleh. Spustila sem se do jezera, največjega in najglobljega<br />

v tej dolini – do Velikega jezera ali Jezera<br />

v Ledvicah. Modrina neba in zelenje sta se zrcalila<br />

na njegovi gladini in ustvarjala spekter čudovitih<br />

barv, ki so se s svetlobo neprestano spreminjale.<br />

Spoštljivo sem se sprehodila ob tej posebni<br />

obali in zajela prgišče vode; sonce je čisto počasi<br />

drselo čez nebo, prvi puhasti oblaki so že dosegli<br />

Lepo Špičje.<br />

Pod vrhom Hribaric sem naletela na prav<br />

poseben botanični vrt. Modre orlice, oh, rože<br />

moje mladosti, spomin na otroštvo, dom. »Kravje<br />

cule« smo jim pravili, vse polno jih je po travnih<br />

zaplatah okoli hiše. Ponovno stojim in gledam.<br />

Prebijala sem se čez ostro nazobčane škraplje in<br />

izbirala motive. Preveč jih je bilo, en sam cvet je<br />

dovolj, da v njem zajamem makrokozmos. Sredi<br />

popoldneva sem kot sanjač le prispela do Zelenega<br />

jezera, voda v njem je povsem topla, saj je globoko<br />

le dva metra. Puhasti beli oblaki so postajali vse<br />

gostejši in bolj sivi, trgali so se in razkropljeni<br />

pluli čez nebo. Čas je bil še vedno na moji strani<br />

in povsem v mojih rokah, le še pol ure me je ločilo<br />

od koče na Prehodavcih, kjer sem nameravala<br />

prenočiti.<br />

56 MAJ 2009

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!