Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
sem nazadnje skozi iglavce pod stezo le uzrla smaragdno<br />
zeleno gladino jezera pod kočo in vedela<br />
sem, da sem na prvem cilju.<br />
Prispela sem v dolino, polno pripovedi, legend<br />
in bajk, in se počutila kot prvopristopnica. Ljudje<br />
že stoletja prihajamo in odhajamo. Veliko let je<br />
minilo, odkar sem zadnjič hodila tod, in vse se<br />
mi je znova zdelo drugače, le obsežna melišča pod<br />
vršaci so mi potrdila, da sem tu. Pomladne vode<br />
so dodatno napolnile Dvojno jezero, se razlile čez<br />
mehke zelene trave, iznad katerih molijo cvetove le<br />
rumene kalužnice. Pomotoma sem stopila v vodo,<br />
saj je bila tako bistra, da je enostavno nisem videla.<br />
Sprehod okoli jezera in živahen planinski utrip ob<br />
koči sta mi obudila prijetne spomine. Prijetno me<br />
je presenetilo srečanje starih prijateljev, ki smo se<br />
povsem po naključju in po mnogih letih znova<br />
našli prav tu.<br />
Značilne popoldanske megle so proti večeru že<br />
skoraj povsem prekrile vršace Velikega Špičja. Svež<br />
zrak nam je vsem po vrsti dobro del in po dolgem<br />
času sem znova povlekla na svetlo dolge rokave.<br />
S fotoaparatom v roki sem se potikala po bližnji<br />
okolici in tako maksimalno izkoristila ta prelepi<br />
julijski dan.<br />
Kraljestvo Zlatoroga<br />
Prebudila sem se v kristalno jasno jutro. Bilo je kot<br />
naročeno po dolgem obdobju nestalnega vremena.<br />
Brez posebnih načrtov sem vedela, da ga bom preživela<br />
v tej čudoviti dolini, povsem spontano in<br />
ponovno brez naglice. Sonce še ni pokukalo iznad<br />
vzhodnega grebena Tičaric, Zelnaric, Kopice; skozi<br />
redke temne macesne pa je že žarelo belo ostenja<br />
Špičja, Plaskega Vogla in drugih vrhov. Pri prvem<br />
razcepu sem krenila na levo; to leto še povsem neuhojena<br />
steza me je popeljala v tisti pravi Zlatorogov<br />
vrt in kri mi je z magično močjo zaplala po žilah.<br />
Spominčice in pogačice že dajejo prostor cvetlicam,<br />
kot so zlati klobuk, alpska madronščica, pirenejski<br />
kamnokras, planinski srobot, rododendron,<br />
krajnska lilija, murka.<br />
Nikjer ni bilo sledi o človeku. Obstala sem nad<br />
prvo mlako, v kateri so odsevali vrhovi smrek,<br />
nato pa zagazila v morje jutranje rose. Zelenje se<br />
bohoti, prekipeva od življenja. Pod prvimi žarki<br />
sonca, ki je končno posijalo čez vzhodni skalnati<br />
rob, se je zaradi vlage od tal dvignila meter visoka,<br />
prozorna meglena tančica. Čas je dobil povsem<br />
novo dimenzijo. Sledila sem stezi proti Velikemu<br />
Špičju, ki vijuga po razgibanem terenu, čeprav<br />
se nisem nameravala povzpeti na vrh. Prečenje<br />
grebena je čudovita tura, ki jo je najlepše opraviti<br />
v obdobju ustaljenega vremena. Premamil me je<br />
rajski vrt, kajti mlečno beli oblaki so se že dvigali<br />
iznad vršacev in napovedovali pooblačitev, značilno<br />
za ta letni čas.<br />
Prišla sem do zgornjega roba gozdne meje, pod<br />
Veliki grad, preplašila kačo, ki se je pravkar grela<br />
na soncu, in obsedela na razgledišču. Dolina pod<br />
menoj se je odprla, spokojna je srkala vase žarko jutranje<br />
sonce. Nič ni bilo videti, da bi v kratkem kdo<br />
hodil tod naokrog. Kar sedela sem in se z vsemi<br />
čutili predala naravi. Julijsko sonce je vse močneje<br />
pripekalo. Morda je ves čar skrit prav v sposobnosti<br />
doživljanja danega trenutka. Tišina je preglašala<br />
sama sebe, le nekje zgoraj, v ostenju Špičja, se je<br />
sprožilo nekaj manjših kamnov.<br />
Vrnila sem se na stezo, ki vodi po dolini preko<br />
Hribaric. Pohodniki, predvsem tujci, so prihajali<br />
in odhajali, vsak v svojo smer. Izginila sem med<br />
redkimi macesni; gledala na vse strani in se znova<br />
čudila razdejanju, ki ga je tod pustil Zlatorog.<br />
Magična moč, ki jo oddaja to porušeno svetišče,<br />
me je povsem prevzela. Iskala sem prehode med<br />
škrapljami, iskala motive za škljoc in se znova<br />
vračala na uhojeno stezo. Cvetje je više in više postajalo<br />
vse bolj pomladno. Težki, modri cvetovi<br />
svišča so pod lastno težo kot razmetani ležali po<br />
tleh. Spustila sem se do jezera, največjega in najglobljega<br />
v tej dolini – do Velikega jezera ali Jezera<br />
v Ledvicah. Modrina neba in zelenje sta se zrcalila<br />
na njegovi gladini in ustvarjala spekter čudovitih<br />
barv, ki so se s svetlobo neprestano spreminjale.<br />
Spoštljivo sem se sprehodila ob tej posebni<br />
obali in zajela prgišče vode; sonce je čisto počasi<br />
drselo čez nebo, prvi puhasti oblaki so že dosegli<br />
Lepo Špičje.<br />
Pod vrhom Hribaric sem naletela na prav<br />
poseben botanični vrt. Modre orlice, oh, rože<br />
moje mladosti, spomin na otroštvo, dom. »Kravje<br />
cule« smo jim pravili, vse polno jih je po travnih<br />
zaplatah okoli hiše. Ponovno stojim in gledam.<br />
Prebijala sem se čez ostro nazobčane škraplje in<br />
izbirala motive. Preveč jih je bilo, en sam cvet je<br />
dovolj, da v njem zajamem makrokozmos. Sredi<br />
popoldneva sem kot sanjač le prispela do Zelenega<br />
jezera, voda v njem je povsem topla, saj je globoko<br />
le dva metra. Puhasti beli oblaki so postajali vse<br />
gostejši in bolj sivi, trgali so se in razkropljeni<br />
pluli čez nebo. Čas je bil še vedno na moji strani<br />
in povsem v mojih rokah, le še pol ure me je ločilo<br />
od koče na Prehodavcih, kjer sem nameravala<br />
prenočiti.<br />
56 MAJ 2009
Change language