You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
sem nazadnje skozi iglavce pod stezo le uzrla smaragdno<br />
zeleno gladino jezera pod kočo in vedela<br />
sem, da sem na prvem cilju.<br />
Prispela sem v dolino, polno pripovedi, legend<br />
in bajk, in se počutila kot prvopristopnica. Ljudje<br />
že stoletja prihajamo in odhajamo. Veliko let je<br />
minilo, odkar sem zadnjič hodila tod, in vse se<br />
mi je znova zdelo drugače, le obsežna melišča pod<br />
vršaci so mi potrdila, da sem tu. Pomladne vode<br />
so dodatno napolnile Dvojno jezero, se razlile čez<br />
mehke zelene trave, iznad katerih molijo cvetove le<br />
rumene kalužnice. Pomotoma sem stopila v vodo,<br />
saj je bila tako bistra, da je enostavno nisem videla.<br />
Sprehod okoli jezera in živahen planinski utrip ob<br />
koči sta mi obudila prijetne spomine. Prijetno me<br />
je presenetilo srečanje starih prijateljev, ki smo se<br />
povsem po naključju in po mnogih letih znova<br />
našli prav tu.<br />
Značilne popoldanske megle so proti večeru že<br />
skoraj povsem prekrile vršace Velikega Špičja. Svež<br />
zrak nam je vsem po vrsti dobro del in po dolgem<br />
času sem znova povlekla na svetlo dolge rokave.<br />
S fotoaparatom v roki sem se potikala po bližnji<br />
okolici in tako maksimalno izkoristila ta prelepi<br />
julijski dan.<br />
Kraljestvo Zlatoroga<br />
Prebudila sem se v kristalno jasno jutro. Bilo je kot<br />
naročeno po dolgem obdobju nestalnega vremena.<br />
Brez posebnih načrtov sem vedela, da ga bom preživela<br />
v tej čudoviti dolini, povsem spontano in<br />
ponovno brez naglice. Sonce še ni pokukalo iznad<br />
vzhodnega grebena Tičaric, Zelnaric, Kopice; skozi<br />
redke temne macesne pa je že žarelo belo ostenja<br />
Špičja, Plaskega Vogla in drugih vrhov. Pri prvem<br />
razcepu sem krenila na levo; to leto še povsem neuhojena<br />
steza me je popeljala v tisti pravi Zlatorogov<br />
vrt in kri mi je z magično močjo zaplala po žilah.<br />
Spominčice in pogačice že dajejo prostor cvetlicam,<br />
kot so zlati klobuk, alpska madronščica, pirenejski<br />
kamnokras, planinski srobot, rododendron,<br />
krajnska lilija, murka.<br />
Nikjer ni bilo sledi o človeku. Obstala sem nad<br />
prvo mlako, v kateri so odsevali vrhovi smrek,<br />
nato pa zagazila v morje jutranje rose. Zelenje se<br />
bohoti, prekipeva od življenja. Pod prvimi žarki<br />
sonca, ki je končno posijalo čez vzhodni skalnati<br />
rob, se je zaradi vlage od tal dvignila meter visoka,<br />
prozorna meglena tančica. Čas je dobil povsem<br />
novo dimenzijo. Sledila sem stezi proti Velikemu<br />
Špičju, ki vijuga po razgibanem terenu, čeprav<br />
se nisem nameravala povzpeti na vrh. Prečenje<br />
grebena je čudovita tura, ki jo je najlepše opraviti<br />
v obdobju ustaljenega vremena. Premamil me je<br />
rajski vrt, kajti mlečno beli oblaki so se že dvigali<br />
iznad vršacev in napovedovali pooblačitev, značilno<br />
za ta letni čas.<br />
Prišla sem do zgornjega roba gozdne meje, pod<br />
Veliki grad, preplašila kačo, ki se je pravkar grela<br />
na soncu, in obsedela na razgledišču. Dolina pod<br />
menoj se je odprla, spokojna je srkala vase žarko jutranje<br />
sonce. Nič ni bilo videti, da bi v kratkem kdo<br />
hodil tod naokrog. Kar sedela sem in se z vsemi<br />
čutili predala naravi. Julijsko sonce je vse močneje<br />
pripekalo. Morda je ves čar skrit prav v sposobnosti<br />
doživljanja danega trenutka. Tišina je preglašala<br />
sama sebe, le nekje zgoraj, v ostenju Špičja, se je<br />
sprožilo nekaj manjših kamnov.<br />
Vrnila sem se na stezo, ki vodi po dolini preko<br />
Hribaric. Pohodniki, predvsem tujci, so prihajali<br />
in odhajali, vsak v svojo smer. Izginila sem med<br />
redkimi macesni; gledala na vse strani in se znova<br />
čudila razdejanju, ki ga je tod pustil Zlatorog.<br />
Magična moč, ki jo oddaja to porušeno svetišče,<br />
me je povsem prevzela. Iskala sem prehode med<br />
škrapljami, iskala motive za škljoc in se znova<br />
vračala na uhojeno stezo. Cvetje je više in više postajalo<br />
vse bolj pomladno. Težki, modri cvetovi<br />
svišča so pod lastno težo kot razmetani ležali po<br />
tleh. Spustila sem se do jezera, največjega in najglobljega<br />
v tej dolini – do Velikega jezera ali Jezera<br />
v Ledvicah. Modrina neba in zelenje sta se zrcalila<br />
na njegovi gladini in ustvarjala spekter čudovitih<br />
barv, ki so se s svetlobo neprestano spreminjale.<br />
Spoštljivo sem se sprehodila ob tej posebni<br />
obali in zajela prgišče vode; sonce je čisto počasi<br />
drselo čez nebo, prvi puhasti oblaki so že dosegli<br />
Lepo Špičje.<br />
Pod vrhom Hribaric sem naletela na prav<br />
poseben botanični vrt. Modre orlice, oh, rože<br />
moje mladosti, spomin na otroštvo, dom. »Kravje<br />
cule« smo jim pravili, vse polno jih je po travnih<br />
zaplatah okoli hiše. Ponovno stojim in gledam.<br />
Prebijala sem se čez ostro nazobčane škraplje in<br />
izbirala motive. Preveč jih je bilo, en sam cvet je<br />
dovolj, da v njem zajamem makrokozmos. Sredi<br />
popoldneva sem kot sanjač le prispela do Zelenega<br />
jezera, voda v njem je povsem topla, saj je globoko<br />
le dva metra. Puhasti beli oblaki so postajali vse<br />
gostejši in bolj sivi, trgali so se in razkropljeni<br />
pluli čez nebo. Čas je bil še vedno na moji strani<br />
in povsem v mojih rokah, le še pol ure me je ločilo<br />
od koče na Prehodavcih, kjer sem nameravala<br />
prenočiti.<br />
56 MAJ 2009
Change language