1. PDF document (4455 kB)

UVODNIK
Bolje pozno kot nikoli?
Mateja Pate
Letos sem imela priložnost ogledati si Sir Edmund Hillary Alpine Centre, posvečen
najslavnejšemu Novozelandcu, ki se je pred več kot pol stoletja skupaj s
Tenzingom Norgajem prvi razgledoval z vrha Everesta. Muzej, urejen ob znamenitem
hotelu The Hermitage v turističnem naselju Mt. Cook Village pod najvišjim
vrhom Nove Zelandije, je lep primer ohranjanja spomina na človeka, na katerega
so sonarodnjaki ponosni tako zaradi njegovih avanturističnih dosežkov kot tudi
zaradi človekoljubne dejavnosti, s katero je pomagal lajšati trdo življenje v odmaknjenih
nepalskih vaseh. Muzej pod slikovito kuliso Aorakija 1 je z razstavami knjig,
fotografij, stare opreme in z multimedijskimi predstavitvami zagotovo zanimiv ne
le za alpiniste, ampak tudi za »navadne smrtnike«. V le lučaj oddaljenem odlično
urejenem centru za obiskovalce (Mt. Cook Village Visitor Center) je prav tako moč
brez težav preživeti kakšno dolgo deževno popoldne; med drugim nudi pregled
zgodovine gorništva v Južnih Alpah, črno kroniko nesreč na Mt. Cooku, mini
lekcije o ledenikih, flori, favni, geologiji, muhastem vremenu in še čem, pa seveda
obvezni gift shop 2 , kjer najdemo tudi izbor literature o lokalnih gorniških veljakih
in vrsti drugih z gorništvom in turizmom povezanih dejavnostih.
Ob ogledovanju obeh centrov sem z grenkobo razmišljala, koliko takšne »organizirane«
pozornosti namenjamo našim himalajskim in drugim gorniškim legendam
in dosežkom Slovenci, ki se imamo za planinski narod in ki v vrhunskem
alpinizmu zagotovo presegamo Novozelandce. Resda nimamo Edmunda Hillaryja,
imamo pa Aleša Kunaverja, nestorja slovenskega himalajizma, Nejca Zaplotnika,
Andreja Štremflja in Staneta Belaka, ki so pred tridesetimi leti kot prvi
Slovenci stali na Strehi sveta po dolgotrajnem garanju v eni najtežjih smeri, ki je
bila do današnjih dni »potegnjena« na Everest, in mnoge druge alpiniste, ki so s
svojimi dosežki pripomogli, da smo Slovenci znana alpinistična »znamka« v svetovnem
merilu. Tudi v daljni zgodovini, vse od prvih obiskov naših gora in začetkov
organiziranega planinstva dalje, se nimamo česa sramovati. Sram pa nas je
lahko tega, da v toliko letih nismo bili sposobni vse te bogate dediščine zbrati na
enem mestu, v planinskem kulturnem hramu, slovenskem planinskem muzeju. In
se z dosežki tudi pohvaliti, brez lažne skromnosti, kot se zna narod, ki je ponosen
na svoje korenine. Ob tem sem se spomnila besed Dušice Kunaver, ki si neutrudno
prizadeva za ohranjanje dragocenosti, ki jih premore slovenski narod, pa naj bodo
iz alpinistične ali kakšne druge zakladnice: »Če ima nek narod razlog za ponos,
potem mora biti ponosen, ker bo laže živel, laže šel v prihodnost in mu ne bo
treba samo posnemati in občudovati tujine.« A v primeru planinskega muzeja bi
se lahko brez škode zgledovali po tujini! Upajmo, da bo načrtovani in dolgo pričakovani
slovenski planinski muzej kmalu ugledal luč sveta in da bomo lahko z
veseljem in ponosom na ogled postavili pomemben del naše narodne identitete
in se končno tudi na tem področju dostojno postavili ob bok drugim planinskim
narodom.
1
Maorsko ime za Mt. Cook
2
Trgovina z darili
1