ISIS nasl maj07.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

TAKO MISLIMO137Kdaj velja kodeks medicinske etike?Tončka TropŠtudij medicine sem začela daleč nazaj, še v času socializma.Odločitev je slonela na veliki želji pomagati ljudem. Sem enazadnjih generacij, ki je poslušala predavanja prof. Milčinskegao etiki in deontologiji. Še vedno se spominjam definicije medicine,po kateri je le-ta znanost in umetnost. Je to še danes?Takrat v medicini še ni bilo denarja (plače vseh so bile približnoenake). Opravila sem študijske obveznosti in začela uporabljati znanjev praksi. Med specializacijo sem srečala veliko zdravnic in zdravnikov,danes bi jih lahko imenovala “ljudje z velikim srcem”, ki so poslušali,razumeli in imeli znanje. Zame takrat niso bili, prav tako še danes niso,pomembni nazivi pred in za priimkom. Še vedno imam zelo lepe spominena specialistični izpit pri prof. Rozmanu.Sredi vpetosti med službene obveznosti in skrb za hčer se je prikradlabolezen. Pred skoraj sedmimi leti sem srečala okuženega klopa terpričela zdravljenje ob pojavu eritema skladno z doktrino. Ob zagonubolezni sem bila pri infektologih še trikrat zdravljena s ceftriaksonom.Zdravljenje je imelo vedno le prehodni uspeh.Tako sem po spletu naključij, ki mi jih je prineslo življenje, pričelaspoznavati zdravnike tudi iz drugega zornega kota, kot bolnik. Tuditakrat sem srečala zdravnice in zdravnike z velikim srcem. Hkrati semspoznala, da me nekateri kolegi, do katerih sem prišla z napotnico, neposlušajo in kar je še huje, tudi verjeli mi niso. Slišala sem, da bodo mojetežave minile, a do danes še niso. Prav tako sem slišala, da je moja hojaposledica vzpostavitve napačnega vzorca hoje v možganih. Niso želelislišati, da je hoja odvisna od bolečin v določenem sklepu.Sprva sem upala, da bom s pomočjo antibiotikov bolezen premagala.Delala sem, dokler sem lahko hodila. Nato sem tiho upala na spontanoremisijo. Počasi, tekom let, sem ugotovila, da spadam ravno v tisto stotinoprocenta zbolelih za boreliozo, kjer bolezen napreduje kljub zdravljenju.Šele ko sem našla prispevek dr. Vere Maraspin Čarman in v njem stavek:“Prav tako obstajajo nepojasnjeni vzroki za neuspešnost zdravljenja zantibiotiki,” (1) sem se sprijaznila z usodo, kot radi poimenujemo tisto,česar si nismo izbrali, pa se je vseeno zgodilo.Skušala sem si lajšati vsakodnevne težave, ohraniti mišice nog innekaj kondicije, prilagoditi stanovanje, razporediti gospodinjske obveznosti…,skratka naučila sem se živeti z boleznijo. Po letu bolniškesem pričela delati štiri ure na dan. Včasih z manjšimi, drugič z večjimitežavami. Rada imam svojo službo, delo opravljam z veseljem, imamtudi dobre sodelavke.Ko si enkrat bolan, se srečaš tudi z invalidskimi komisijami. Nainvalidski komisiji sem bila v teku let že večkrat. Komunikacija je bilaprimerna in štiriurno delo so mi podaljševali. Zadnji obisk komisijepa je bil drugačen. V čakalnici sem opazovala obraze, na katerih se jezrcalil strah. Ko sem videla prihajati mariborskega profesorja, s katerimdo zdaj nisem imela neposrednega stika, sem pričakovala pogovor,mogoče kot na izpitu, in seveda podaljšanje štiriurnega dela. Vendarse moja bolezen ni skladala z okvirjem znanja v profesorjevi glavi,komunikacija pa je bila daleč pod ravnjo fakultetno izobraženih, kajšele kolegov. Za zaplete bolezni sem kriva sama, ker se po njegovemmnenju nisem pravočasno zdravila, sprememb na rokah, ki ustrezajoopisu atrofičnega akrodermatitisa, pa po njegovem sploh ni. Tudi zazdravljenje nevropatske bolečine še ni slišal.Še danes ne vem, kako sem uspela dostojanstveno zapustiti sobo znapisom invalidska komisija. Hvala kolegici, ki je osebno ne poznam.Njeno znanje je bilo širše, ravnanje pa visoko profesionalno. Za profesorjevoravnanje ni in ne more biti opravičila. Ker sva bila v odnosuzdravnik – bolnik, predvidevam, da tudi tukaj velja kodeks zdravniškeetike. Ali se motim?Zakaj sem sploh razgrnila svojo življenjsko zgodbo? S tem sem skušalapredelati stisko, ki me je spremljala, hkrati pa vzpodbuditi k razmislekuvse tiste, ki si služite denar z delom na invalidskih komisijah. Zanimame tudi, ali je v stanovskem glasilu možno objaviti zgodbo s temnestrani naših profesorjev?Imam dvajset let delovne dobe in želim si, da bi mi bolezen “dopustila”delati do polne pokojninske dobe. Upam, da mi nikoli več ne bopotrebno doživeti ponižujoče in arogantne obravnave za vrati, ki nosijonapis: invalidska komisija.(1) http://med.over.net/onko/glasilo_okno/letnik15_st1_2001/strokovnjaki_govorijo.htmmaj 2007 ISIS