ISIS nasl maj07.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

48F O R U Momogoča kirurgiji določeno raziskovanje ali udeležbo v raziskovanju.Sprašujem se, ali je na takih študijah osnovan doktorat tisto, kar dajekandidatu za akademski naziv toliko dodatne kvalifikacije, da mu zagotavljavišjo stopnjo usposobljenosti za učitelja kirurgije. V kirurgiji jepotrebno veliko “psihomotorične spretnosti” in celo nekaj umetnosti,zato se morajo bodoči kirurgi “izučiti” teh spretnosti operiranja. Dapa lahko to delajo strokovno in tudi etično pravilno, morajo poznatipatologijo, patofiziologijo, diagnostiko in druga znanja, ki omogočajocelostno poznavanje problema, ki ga kot kirurgi rešujejo z operativnimiposegi. Kirurg vendarle ni pretežno operater, je pretežno zdravnik inbolj ko ima široko znanje, boljši kirurg je. Danes je medicinsko znanjepreobširno, da bi ga lahko kirurg obvladal, tudi internist ne more vedetivsega, pa še patolog včasih ne more dati dokončnega mnenja. Tako,kot je pri celostni obravnavi bolnika pač potrebno sodelovanje večmedicinskih strokovnjakov ob bolniku, tako je tudi pri raziskavah izkirurških tem nujno inter- in multidisciplinarno delo.Zaključek Pri kirurškem raziskovanju je potrebno dobro sodelovanje z drugimimedicinskimi področji in tudi ostalimi vedami, da bo kirurgijaostajala tudi na področju raziskav primerljiva z ostalimi medicinskimistrokami in razvojem v svetu. Izhajajoč iz potreb po učiteljih, kirurgihz akademskim delovanjem, pa ostajam prepričan, da mora biti tak kirurgusposobljen za dobro klinično strokovno raziskovanje in pridobitisposobnosti in znanja objavljanja rezultatov študij, da pa je opravljanjedoktorske disertacije nepotrebno, ker ne doda vrednosti kirurgu učitelju,povzroča pa pomemben zamik v doseganju nazivov. Dogodi se lahkocelo, da nekdo z opravljenim nekim interdisciplinarnim doktorskimdelom, kjer je celo kirurško delo opravljeno s strani drugih, lahko pridobinaziv doktorja znanosti iz kirurgije, ne da bi obvladal stroko v takšnimeri, da bi bil kot kirurg kompetenten. Pa vendar se to že nakazuje, sajkar nekaj kolegov začenja s podoktorskim študijem še pred specializacijoali med njo. In zgodilo se bo, da bomo imeli doktorje znanosti vmedicini, preden bodo postali specialisti. Kandidat lahko napravi tudidoktorat iz kirurgije, vendar ne more biti habilitiran iz kirurgije, če nispecialist in če ne obvlada stroke v vseh njenih segmentih, vključno zoperiranjem. Pri kandidatih za kirurške akademske učitelje bi moralabiti na prvem mestu strokovna usposobljenost, uspešnosti kirurgovegakliničnega dela, sposobnost za pedagoško in raziskovalno delo, ki naj lebo ovrednotena na osnovi kvantitativnih pokazateljev uspešnost, objavin ostalih del ter morda tudi citiranosti. Doktorat znanosti seveda lahkotudi opravi, ne more pa ta biti pogoj za habilitacijo ob sicer izpolnjenihvseh ostalih pogojih.O kirurškem raziskovalnem delu v Sloveniji(komentar k članku prof. E. Gadžijeva; Isis 16 [4], 58–60, 2007)Vzačetku aprila sem malo pred koncem lepega, 50 kmdolgega kolesarjenja strahovito padel. Če me ne biustavila živa meja, bi bilo drsenje po asfaltu precejdaljše, kot je bilo, kakih pet metrov. A razen praskpo obrazu, desnem boku in dorzalni strani desnekrače ni bilo ne pri meni ne pri kolesu kakih poškodb. Domov semprikolesaril sicer okrvavljen, a varno. Ko sem se očedil in se odpravildelat, sem pred Kliničnim centrom dohitel kirurga, zdaj že profesorja,ki me je pred leti operiral zaradi zloma (tudi padec s kolesom!) levegakomolca. Moj kirurg je počasi korakal po pločniku, globoko zatopljenv branje revije, ki jo je držal v rokah. Spregovorila sva. Jaz sem munajprej poročal o svojem kolesarskem padcu in da tokrat operacijana srečo ne bo potrebna. On pa mi je pokazal revijo, Isis, češ, da berečlanek prof. Gadžijeva.Tako mi je prišlo na misel, da bi napisal komentar. Takole:Menim, da je prof. Gadžijev opozoril na vrsto težav. V ospredjuvidim dve:1) Financiranje raziskav temelji predvsem (ali skoraj izključno) naobjavah v indeksiranih revijah. Zaradi dediščine preteklosti paima kirurgija pri nas premalo tovrstnih objav. Zato ni ustreznegafinanciranja, ni (nobenega, tudi aplikativnega ne) raziskovanja, karogroža tudi razvoj stroke.2) Doktorati iz kirurgije načeloma ne morejo nadomestiti izpadazaradi nefinanciranja. Doktorati namreč niso odraz sistematičnostiISIS maj 2007Marjan Kordaškirurškega raziskovanja, temveč odraz individualnega zanimanjadoktorandov. Poleg tega pa je doktoratov tudi premalo in nekateriobravnavajo tematiko, ki ne zajema za kirurgijo specifičnih psihomotoričnihspretnosti in praktičnih znanj. Doktorat “zaradi doktorata”je zapravljanje časa in energije. Če ni logičnega nadaljevanjav obliki člankov, je doktorat škodljiv predvsem zato, ker omogočalažen prestiž.Na to je pred nekaj leti opozoril prof. P. Kornhauser. Če se prav spomnim,je zapisal, da pri nas kirurgija trenutno preveč jadra v akademskesfere, premalo pa skrbi za stroko. Zdi se mi, da je med vrsticami zapisaltezo, da bomo kmalu imeli številne profesorje za kirurgijo, ki pa ne bodoznali operirati! Sicer pa je znano, da si zdravniki za operacijo izberejodobrega kirurga, ne pa morda dobrega profesorja.Če sva se v preteklosti s pokojnim prof. Varlom pogovarjala, kje jemesto kliničnega zdravnika, sva se vedno prepirala. On je trdil, da morabiti ne v laboratoriju, temveč ob bolnikovi postelji. Jaz sem mu vnetopritrjeval in dodajal, da si klinični zdravnik pač mora priskrbeti rezultateob bolnikovi postelji, da so rezultati lahko tudi odraz zdravnikovegadobrega (ali slabega) dela. A slednjega prof. Varl nekako ni slišal inprepirala sva se vedno znova.Zato bom spet (mislim, da v zadnjem času že petič) ponovil svojo tezo:”Zdravnik, ki je v kliniki dosegel strokovni vrhunec, deluje medznanim in neznanim. Območje znanega lahko razširi le, če sistematično,z znanstveno metodo presoja svoje delo, ugotovi pomanjkljivosti,