ISIS nasl maj07.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

154MISLI IN MNENJA UREDNIŠTVAJaz: “Kaj pa vi?”X: “Mene pa to zelo zanima. Pa ne zaradi plačila, ki je resbrez veze. Zanima me zato, ker hočem ugotoviti, koliko lahkonaredim z dobro organizacijo dela - seveda le na tisto soboto,ko bomo tako delali.”Jaz: “Pa kaj, hudiča, je treba tu ugotavljati? Saj boste delalina istem kraju z istimi ljudmi.”X (malo posmehljivo): “Ni čisto tako. Najprej bom naredilurnik jaz, nato pa bom jaz izbral personal. Najprej strežnice,dovolj zanesljive, da bodo res pacienta pravočasno uredile inpripeljale na ustrezno mesto. Nato sestre, na katere se lahkozanesem, da bo ob vsakem novem pacientu na voljo ustreznanova oprema. In končno zanesljive kolege, s katerimi je meddrugim prijetno delati brez premora ves delavnik.”Jaz (nejeverno, zmedeno, zato v strašnem narečju): “A pol sene morte enak zanest na vse ldi pr’ vas na oddelk?”X (neverjetno odločno): “NE!”Dolg premor. Zijal sem X-u v oči in hkrati požiral slino. Poeni strani sem iz lastne izkušnje vedel, da je zanesljivost nekamna redko posejana cvetlica. Po drugo strani pa sem bil dotlejprepričan, da je v X-ovi medicinski stroki zanesljivost nekajsamoumevnega. A kaj sploh je zanesljivost? Spomnil sem sedogodka pred leti na Polikliniki, ko je strežnica pustila pacientana hodniku in odšla na malico, “ker je pač to njena pravica!”Ko sem prišel k sebi, sva se z X-om zmenila, da mi bo poročalo svojem sobotnem delu. Takole:X (navdušeno): “Šlo je prekrasno. Prvi pacient z mize, drugipacient na mizo. In tako naprej. Vsega skupaj 20 do koncadelovnika!”Jaz (še bolj navdušeno): “Čestitam! Koliko pa jih nareditemed običajnim delavnikom?”X (ravnodušno): “Kakih 6.”Ne jamčim, da sta številki zgoraj isti, kot jih je izrekel X.A faktor vsekakor ustreza: približno 4. Kakšna bi bila plačazdravnika, povečana za faktor 4?!Zares: dobra logistika v zdravstvu omogoči, da sta takozdravnik kot pacient ob pravem času na pravem mestu, takoda obravnava poteka na pravilen in večinoma predvidljivnačin. Načelno lahka, konkretno pa ena najtežjih nalog organizacije.Predvidljivost mora upoštevati nepredvidljivost vsajdveh objektov, ki sta subjekta, ter morebitno nepredvidljivostterapevtskega uspeha...Z X-om sem se pogovarjal tudi o plači. Povedal mi je, da biv sedanji psihofizični kondiciji lahko na leto opravil približno900 posegov, da pa jih pri sedanji organizaciji opravi komajpribližno 600. Po drugi strani je njegova plača praktično enakaplači tistih kolegov, ki opravijo bistveno manj posegov.Jaz (ogorčeno): “Tega pa ne verjamem.”X (ravnodušno): “Kakor hočete - to je pač vaš problem.”Jaz (obupano): “Torej vi delate za druge?”X (še vedno ravnodušno): “Verjetno res!”Bil sem poklapan kot že dolgo ne. A ko sem prišel k sebi,sem mu predlagal intervju za Izido. Vendar je X odklonil. “To,da smo zdravniki za različno delo plačani enako, je znano.Ponavljanje je odveč. In hkrati bi bilo videti kot obtoževanjekolegov, česar pa nočem.” In nadaljeval:“Če pa boste to zapisali, bo lahko - če bo le hotel - presodilvsak bralec zdravnik sam zase in za svoje delovišče, koliko jev tem (ne)resnice,” je povedal. “Nisva midva tista, ki določava,kako je treba delati; nisva midva tista, ki morava delati red.Ne moreva nadomestiti šefa. In končno: ni dokaza, da bi biladober šef!”In čez nekaj časa je X dodal: “Zelo je verjetno, da bi bilazelo slab šef!”Pomislil sem: v bistvu je logistika le nekakšen vrh ledene gore.Kot v zgodbi, kako se je docela podrlo terapevtsko zaporedjein so nastali velikanski dodatni stroški zato, ker je prevoznikskupine pacientov obtičal v prometni gneči. Koliko denarja sezapravi zato, ker zdravnik čaka na pacienta - ali obratno? Kolikočloveške energije in denarja izpuhti zaradi velikanske entropije,ki pa nima nobene zveze ne z medicino, ne z zdravstvom, ne sšefi, temveč predvsem s shizofreno slovensko kulturo. Ki zatodeluje precej slabše kot npr. avstrijska ali nemška, pa vendarmnogo, mnogo bolje od mnogih drugih bližnjih, sosednjih,daljnih...Upam, da bo X ostal v javnem zavodu, da ne bo postalkoncesionar. Zakaj? Zato, ker je v javnem zavodu - vsaj načelno,upam - večja možnost za preseganje intelektualne kritičnemase. Čemu? Zato, da bo s svojim delom in načrti vedno znovaokuževal svoje kolege. Da bo morda celo dokazal, da je tudiv javnem zavodu logistiko ter posledično kakovost možnourediti tako ali celo bolje, kot jo more koncesionar. Ki si noče(ne more) privoščiti, da ne bi izkoristil vsake sekunde svojegadelovnega časa... Ki mora delati dolgoročno dobro in hkratiimeti dovolj pacientov...X-ove izkušnje sem pred kratkim preveril v pogovoru z Y,mladim specialistom skrajno “neoperativne” medicinske discipline.Pravkar je zaprosil za polovično koncesijo in razmere odličnoopisal z enim stavkom: “Kot zdravnik v javnem zdravstvusem plačan po urah. Kot koncesionar bom plačan po storitvah.”Upa, da bo dolgoročno kot koncesionar zaslužil več.Sklep I: S svojim zapisom, ki je v resnici le ponavljanje znanega,želim kolegici Maji Pavlin Klemenc tudi sporočiti, da semnjen zapis prebral in da me veseli, da ji ni vseeno...Skep II: Za mal’ dnarja mal’ mus’ke, jasno! Obžalovati pa je,če je za velik’ dnarja premal’ mus’ke! Nepotrebne porabe energijeza premagovanje entropije (slabe logistike) v zdravstvu sevedane znam izmeriti. Ocenjujem pa, da bi bil prihranek denarjavelikanski že ob vsaj nekaj odstotkov manjši entropiji. Ves tadenar bi ostal zdravstvu, del tudi za plače. Prepričan sem, da bisi lahko “malo boljši avto” privoščil vsak slovenski zdravnik.“Javnost” - kar koli to že je ali ni - pa se bo ob zdravnikavedno spotikala. Koncesionarjem bo očitala, da varčujejo na tuj(pacientov) račun, nekoncesionarjem pa bo očitala predobreplače za opravljeno delo.A to ni več problem. Morda delo za kakega čarovnika. Trapastiočitki te vrste namreč na srečo niso odraz ne medicine, nezdravstva, temveč shizofrene kulture, neodzivne na (medicinsko)zdravljenje.Marjan KordašISIS maj 2007