ISIS nasl maj07.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

28AKTUALNOEtični pogledi na razmerje med javnimin zasebnim zdravstvomVzadnjih letih je prišlo do premika žarišča zanimanjabioetike, etike v medicini. Prej so bile to posameznečlovekove pravice, predvsem pravica do avtonomijeposameznika in do privolitve po pojasnitvi, zdaj pase vse več pozornosti namenja javnemu zdravstvu inpravični dostopnosti v državnem in svetovnem merilu, tudi v političnemkontekstu. (1)Ta premik spodbuja razpravo o moralni umestitvi človekovih pravic,osnovnih vrednot in njihovem medsebojnem razmerju. Tudi čepogledamo holistično in se vprašamo, v kakšni družbi želimo živetiin kakšno življenje želimo zase, za naše otroke in vnuke ter za njihoveotroke in vnuke, se ne moremo izogniti vprašanjem vrednot. Odločitise moramo, katere so pomembne in v kakšni hierarhiji naj bodo, če sibodo prišle navzkriž.Med temi vrednotami in načeli so: načelo človeškega dostojanstva, načelo osebne avtonomije, načelo spoštovanja zasebnosti in zaupnosti osebnih podatkov, načelo pravičnosti in enakopravnosti, načelo dobrodelnosti, posebno na področju zdravja, dolžnost, da ne škodimo, načelo svobode raziskovanja, uravnoteženo z drugimi osnovniminačeli, načelo sorazmernosti, ki zahteva pomembnost ciljev in neoporečnostizbranih metod.Ta dobro znana načela so uveljavljena v mednarodnih konvencijah,kot je Oviedska ali Listina EU o temeljnih človekovih pravicah. Norme invrednote imajo pomembno vlogo tudi v integraciji, kakršna je Evropskaunija. Če med vrednotami in njihovim razumevanjem nastopijo globokikonflikti, in to se nam pač dogaja, jih moramo jemati resno.Enakost v zdravstvu je splošno sprejet etični koncept. Ugledna avtoricanedavno objavljene razprave se sprašuje, od kod ta koncept in kakoje mogoče, da mu nihče ne ugovarja, da ga teoretiki še niso zrušili. (2,3) Nek drugi razpravljalec dodaja, da si je težko zamisliti kakšno boljkontroverzno ali nebulozno pravico, kot je pravica do zdravja. (a) Tretji,minister za zdravje neke razvite države, pa je že pred leti z ogorčenjemgovoril o mnogokrat citirani definiciji Svetovne zdravstvene organizacije,ki zdravje opredeljuje kot stanje telesne, duševne in socialne blaginje.Pravica do takega zdravja ni uresničljiva in na žalost (pa tudi na srečo)ni iztožljiva. Sicer simpatična, a nekoliko naivna opredelitev SZO jeizvrstna kot politično geslo, a je komajda uporabna kot izhodišče zarazpravo o etiki in praksi zagotavljanja in porazdelitve omejenih virovza javno zdravstvo. Iz te zadrege so se rodili novi, le za spoznanjeoprijemljivejši koncepti in sintagme, na primer pravica do najboljšegadosegljivega zdravja. Zdravje je ena od osnovnih vrednot in pomeni resveč kot odsotnost bolezni. Vendar v deklaracijah o človekovih pravicah,med katerimi so pravica do zdravja, hrane in varnosti, definicija zdravjanavadno ostaja odprta.Podobno slabo je opredeljen pojem socialne solidarnosti, ki naj biISIS maj 2007Jože Tronteljzagotavljala pravico do pomoči – ekonomske, socialne, zdravstvene.Koliko naj bo te pomoči, kako naj bo razporejena, kakšno prednost najima v primerjavi z drugimi družbenimi in posameznikovimi potrebami?Kdo naj jo zagotavlja?Imamo torej razmeroma majave in slabo opredeljene temelje zaneko resno pravico, iz katere izvirajo še druge konkretne in resnepravice, na primer pravica do enakopravnosti in pravične dostopnostido zdravstvene oskrbe.Zanimivo je bilo poslušati argumente sindikalnih voditeljev, ki sov zadnjih tednih skušali izpodbijati predvidene spremembe zakonskihureditev o koncesijah v javnem zdravstvu. Težišče te argumentacije jebilo na obrambi vrednot. V razpravi pa so se nasprotniki spremembznašli na prej omenjenih negotovih tleh.Vrednota, kakršna je socialna država, je seveda ugledna kategorija inje pomemben družbeni dogovor. Kjer tak dogovor obstaja, pričakujemosolidarnost kot poudarjeno trden temelj javnega zdravstva. Vendarje dogovor ohlapen in ni neposredno prevedljiv v družbeno prakso.Slišali smo, da bo nabava notoričnih oklepnikov našo državo stalatoliko, kakor bi jo trije novi onkološki inštituti. V tej luči ni bilo docelademagoško vprašanje, koliko je vredno človeško dostojanstvo bolnikovz rakom, ki so desetletja trpeli nagneteni v stari konjušnici, nasprotinakupu orožja, ki morda nikoli ne bo služilo etično in humanitarnoprimerljivo neoporečnemu cilju. Taka razmišljanja so resda naivna, sajne upoštevajo vrste drugih družbenih resničnosti. Vendar pa podpirajotezo o nedorečenem družbenem dogovoru.Ta nedorečenost pa je značilna tudi za druge zahodne demokracijein seveda ni niti nenamerna ne naključna. Celo v nekaterih bogatejšihdržavah so na slabšem, kar najbolj občutijo bolniki iz neprivilegiranihdelov družbe. Najbolj presenetljiv in obenem zgovoren je zgled ZDA,kjer kljub prizadevanjem z najvplivnejših ravni družbe niso prišli doboljšega družbenega dogovora.V prej omenjenem sindikalnem protestu zoper povečevanje zasebnegadeleža v javnem zdravstvu je bilo slišati o skrbi za vrednote in zaetiko zdravniškega dela.Etična in deontološka načela so od Hipokrata prek Galena in Maimonidanastajala ob zdravniku zasebniku. Res se je to dogajalo v drugačnihčasih in okoliščinah. Vendar pa bi bilo absurdno misliti, da ima danesdržavno zdravstvo monopol nad vrednotami in nad etiko.Zdravnik v državnem zavodu in zdravnik zasebnik imata predvidomaprecej podobne poklicne motive. Morda ima prvi večkrat akademskeambicije, za kar ima tudi boljše možnosti. Oba pa se poskušata uveljavitiz znanjem, izkušnjami in učinkovito pomočjo svojim bolnikom.Oba si poskušata zaslužiti ugled dobrega zdravnika ne samo s svojostrokovnostjo, temveč tudi z etičnostjo. Oba sta do bolnikov enakoodgovorna.Res pa je, da imata lahko malo drugačne osebne motive. Ni presenetljivo,da prav ti motivi pri enem in drugem lahko pridejo v nasprotjez interesi bolnika.Med osebnimi motivi je pri zasebniku najbrž večji interes za skrbno