ISIS nasl maj07.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

53FORUMz njimi ravna spoštljivo, da jim zdravniki v njim razumljivem jezikurazložijo vse o bolezni, diagnostičnih postopkih, postopkih zdravljenjain posledicah, ki jih pušča bolezen in zdravljenje. Bolniki se zelo redkopritožijo nad samim zdravljenjem. Veliko pripomb pa imajo o sporazumevanjuz zdravniki in zdravstvenim osebjem.Zdravniki se vse premalokrat zavedamo, da je za bolnika komunikacijaključna in jo postavlja ob bok strokovnemu znanju. Sporazumevanjeje tisto, s katerim bolnik loči “dobrega” zdravnika od “slabega” . Bolnikne želi biti obravnavan kot številka, pa čeprav pri znanem strokovnjaku.Komunikacija ne sme biti le kot neke vrste “mazilo” za gladek potekmedicinskih postopkov. Sporazumevanje zavzema osrednje mesto vmedicinski obravnavi, čeprav se temu mnogokrat oporeka in se topodcenjuje. Podatek iz ZDA kaže, da bi se izognili dvema tretjinamamedicinskih napak, če bi se zdravniki in bolniki bolje pogovarjali medseboj.Kakšno naj bo sporazumevanje med bolnikom in zdravnikom?Dobra komunikacija mora biti topla, človeška, iskrena. Tu ni prostoraza rutino. Ni recepta za empatični odnos. Izkušen, čuteč zdravnik vpogovoru z bolnikom hitro spozna, kakšnega človeka ima pred seboj,kakšne so njegove težave, kakšni so njegovi strahovi in kakšna pričakovanja.Čuteč zdravnik ubere za vsakega bolnika najprimernejšo pot.Izbere besede, ki so bolniku v pomoč in mu pomagajo ozdraveti. Znase vživeti v bolnikove težave. Kljub sočutju do bolnika pa pri odločitvahohrani trezno glavo. Zna poslušati bolnika in dopusti, da ta izrazitudi svoje strahove, pomisleke. Dopusti, da bolnik želi pridobiti drugostrokovno mnenje. Zna si pridobiti bolnikovo brezpogojno zaupanje.Zaveda se, da je dobro sporazumevanje zdravilno in povečuje možnostozdravitve. Zaveda se, da je obveščenost bolnikov danes vse večja inda želijo soodločati pri izbiri zdravljenja, in to podpira. Zdravniki inzdravstvene ustanove se vedno bolj zavedajo, da so za dobro sporazumevanjev zadovoljstvo bolnikov, pa tudi zdravnikov samih potrebnakomunikacijska znanja. Sporazumevanje med zdravnikom in bolnikomse dotika življenjsko pomembnih vprašanj in nesporazumi lahko vodijodo usodnih napak.Kako lahko izboljšamo sporazumevanje med bolnikom in zdravnikom?Kaj so razlogi za pomanjkljivo komunikacijo med bolnikom inzdravnikom?1. Izbor študentov: Za študij medicine ne bi smeli upoštevati zgoljpridobljenega tehničnega znanja, ampak tudi osebnostne lastnostibodočega zdravnika. Zdravnik ne sme biti zgolj poklic.2. Med študijem bi morali bodoči zdravniki spoznati, s kakšnimi težavamise srečujejo bolniki, kako jih to prizadene ne samo fizično,ampak tudi psihično, kako se bolniki odzivajo na težave. Naučiti bijih morali, da se bolniki počutijo brez obrambe, prepuščeni na milostin nemilost zdravstvenemu sistemu. Bojijo se izgube intimnosti,poseganja v svojo identiteto. Tako pripravljeni bi zdravniki znalibolje prisluhniti njihovim težavam.3. Program študija bi moral vsebovati osnovne komunikacijske veščinein njihovo učenje bi moralo biti vključeno na vse ravni medicinskegaizobraževanja. Seznanjeni bi morali biti, da včasih neverbalnakomunikacija ali govorica telesa pove več kakor verbalna. Zavedatibi se morali, da komunikacijska spretnost vzpostavlja enega najpomembnejšihdejavnikov zdravljenja – zaupanje. Naučiti bi jih morali,da je treba posameznika obravnavati z občutki in čustvi. Da asimetričnakomunikacija ob bolniški postelji, ko govori samo zdravnik, nispodbudna za bolnika. Bolnika prizadene tudi pogovor, ki je zoženzgolj na postavljanje nujnih vprašanj in dajanje navodil, zdravnikapa nič ne zanima počutje bolnika, ne pozna bolnikovih strahov, kiga hromijo in mu zmanjšujejo sposobnost samozdravljenja. Naučitipa bi jih morali tudi o sporazumevanju med samimi strokovnjaki.4. Zdravniki naj bi za podaljševanje licence predložili tudi posnetekpogovora z bolnikom, kar je praksa v določenih državah. Raziskavejasno kažejo, da je uspeh zdravljenja odvisen tudi od kakovostisporazumevanja. Nadzor kakovosti zdravnikovega dela bi moralvključevati tudi njegove komunikacijske sposobnosti.5. Zdravniki in zdravstveno osebje bi morali imeti več časa za bolnika.6. Ne smemo pozabiti, da na sporazumevanje vpliva tudi okolje.Dobro sporazumevanje kot pogoj za zdravljenjeVeliko zdravnikov in zdravstvenega osebja se vedno bolj zaveda posledicslabega sporazumevanja z bolniki. Zaradi tega niso nezadovoljnisamo bolniki, temveč tudi zdravstveni delavci. Zavedajo se, da bi moraliposamezniku nameniti več časa in da hkrati nimajo dovolj znanja, kakoin na kakšen način spregovoriti z bolnikom. Zavedanje zdravnikov, dapremalo poskrbijo za sporazumevanje z bolnikom, je lahko eden izmedvzrokov za sindrom izgorevanja.Dobra komunikacijska oskrba je pogoj za zdravljenje. Tega bi se moralizavedati vsi: bolniki, strokovna javnost in zdravstvena politika.Raziskave kažejo, da ima še vedno mnogo bolnikov skoraj ritualnospoštovanje do avtoritete zdravnikov. V takšnem odnosu komunikacijamed bolnikom in zdravnikom zagotovo ne more biti pristna. Tudi bolnikise morajo učiti, kako se pogovarjati z zdravnikom. Spoznati morajo, daje dobro, da se na vsak pogovor pripravijo, da imajo pravico izvedeti vseo svoji bolezni, poteku zdravljenja in njegovih posledicah.Strokovnjaki bi se morali z bolnikom pogovarjati v preprostem jeziku,dopustiti, da bolnik izraža svoje strahove, dvome, da ne jemljejo željebolnika po drugem strokovnem mnenju kot svoj neuspeh. Prav takomorajo sprejeti, da bolnik odkloni zdravljenje.Zdravniki bi se morali zavedati, da jih pisni pristanek bolnika neodveže od izčrpnega pogovora z njim. Pa še to, da bolnik, poln strahov,le težko razume in dojema vsebino dokumenta.Zdravstvena politika pa bi morala poskrbeti, da bi imeli zdravniki inzdravstveno osebje pogoje za to: dovolj časa in primerne prostore.Ob koncu naj opozorim na drobno knjižico 10 nasvetov za varnejšezdravljenje, ki jo je izdalo Ministrstvo za zdravje in Informacijsko-dokumentacijskicenter Sveta Evrope pri NUK-u v Ljubljani, njen avtorje Andrej Robida.Knjižica vsebuje osnovne napotke za komunikacijo bolnika z zdravnikom.Koristno.Pa kaj, ko so jo natisnili v vsega 4000 izvodih in jo pozna le malozdravstvenih delavcev, le redko pa najde pot do bolnikov.Pomanjkanje pristnega sporazumevanja med bolnikom in zdravnikomposkušamo zapolniti zagovorniki bolnikov.Menim, da opravljamo pomembno delo in da je zato kakovost življenjaštevilnih bolnikov in ozdravljencev bistveno boljša. Pa smo v citiraniknjižici omenjeni zgolj: “Morda bi želeli stopiti v stik s skupinami zapodporo ljudem s podobnimi bolezenskimi stanji, kot je vaše.”Prispevek je bil predstavljen na 4. konferenci Management v zdravstvu,29. marca 2007 v Portorožu.Viri:- Ule, M. (2003): Spregledana razmerja: o družbenih vidikih sodobne medicine Aristej, Maribor.- Yedidia, M.J (2007): Transforming Doctor – Patient Relationships to Promote Patient CenttaredCare: Lessons from Palliative Care Journal of Pain and Symptom Managament, Vol33, No.1.- Meryn, S (1998): Improving doctor – patient communication, BMJ 1998; 316.- Wirtz, V. Alan Cribb, Nick Barben, Patient – doctor decision – making about treatmentwithin the consultation, Social Science and Medicume 62 (2006), 116 – 124.maj 2007 ISIS