ISIS nasl maj07.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

UVODNIK 3Ugovor vesti: pravica ali dolžnost“Država ne bi bila pravna, če bi nasprotovala uveljavljeni poklicni etikizdravniške deontologije,” nam je pred nedavnim predstavil svoje mnenjepriznan pravni strokovnjak. Njegova misel je temeljila na upoštevanju inspoštovanju več kakor dvatisočletne tradicije medicinske etike.Zdravniki smo svoj prvi kodeks dobili pred triinštiridesetimi leti; Kodeksetike zdravstvenih delavcev SFRJ (1) je začel nastajati v zgodnjih šestdesetihletih in je bil sprejet leta 1964.Akademik Milčinski je ugotavljal, da že v tistem času ni bilo več absolutnezdravniške poklicne molčečnosti, kakršno poznamo iz Hipokratove prisege,saj je vanjo začela posegati zakonodaja s svojimi določbami. Sam JanezMilčinski je to sicer sprejemal kakor nekaj neizogibnega, vendar pa je kljubtemu poudarjal, da bi bilo zelo narobe in nevarno, če bi kodeks zagovarjalmnenje: kar je z zakonom dovoljeno, je etično neoporečno.Leta 1992 smo dobili novo ustavo ter novo zdravstveno zakonodajo,hkrati pa tudi novo besedilo kodeksa (Kodeks medicinske deontologijeSlovenije), ki je zajelo tudi pravico, dobljeno z novo zakonodajo – pravicodo ugovora vesti.Žarko Pinter, dr. med.Pravico do ugovora vesti lahko uveljavlja oseba, ki meni, da je nekos pravno normo predpisano ravnanje zanjo moralno nesprejemljivo. Priugovoru vesti posameznik ravna po svoji vesti; to je praviloma nejavno dejanje, utemeljeno na moralnem, religioznemali drugačnem prepričanju posameznika. (2)Pravica do ugovora vesti ni toliko pravna kolikor moralna pravica. Ugovor vesti je predvsem ugovor zoper pravnipredpis, ki mu posameznik zaradi svojih moralnih norm nasprotuje.Pravo, ki sicer omogoča uveljavljanje pravice do ugovora vesti, pa jo po drugi strani tudi omejuje. Pravica do ugovoravesti je omejena z opredelitvijo področja njenega uveljavljanja ter z zagotovitvijo (prepovedjo), da tisti, ki jo uveljavlja, neposega v pravice drugih ljudi; naloga pravne države je namreč, da zagotovi enako varstvo pravic vsem državljanom.Zakonodaja mora težiti k temu, da so pravne norme čimbolj usklajene z normami poklicnoetičnih kodeksov terv družbi zakoreninjenimi moralnimi standardi. Obstajajo pa seveda tudi nekatera področja, kjer prihaja do razlik.Praviloma gre za norme, ki pokrivajo le eno izmed v družbi obstoječih moral. V teh okvirih ugovor vesti nudi posebnomožnost reševanja individualnih potreb posameznika, ki se znajde med pravno normo na eni in moralno, etično(osebno ali poklicnoetično) normo na drugi strani.Kako je ugovor vesti urejen v naši zakonodaji? Odgovore najdemo v Ustavi Republike Slovenije, Zakonu o zdravstvenidejavnosti in Zakonu o zdravniški službi.Ustava Republike Slovenije46. člen (pravica do ugovora vesti)Ugovor vesti je dopusten v primerih, ki jih določa zakon, če s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb.Zakon o zdravstveni dejavnosti56. členZdravstveni delavec lahko odkloni zdravstveni poseg, če sodi, da ni v skladu z njegovo vestjo in z mednarodnimi pravilimedicinske etike. Zdravstveni delavec mora o svojem ugovoru vesti obvestiti zdravstveni zavod. Zdravstveni zavod morato upoštevati, vendar bolnikom zagotoviti možnost za nemoteno uveljavljanje pravic s področja zdravstvenega varstva.Zdravstveni delavec ne sme odkloniti nujne medicinske pomoči.Zakon o zdravniški službi49. členZdravnik lahko odkloni zdravniški poseg, če sodi, da ni v skladu z njegovo vestjo in če ne gre za nujno zdravniško pomoč.O svojem ugovoru vesti mora bolnika pravočasno obvestiti in ga napotiti k drugemu usposobljenemu zdravniku, če jezaposlen, mora o zavrnitvi posega obvestiti svojega delodajalca.maj 2007 ISIS