48F O R U Momogoča kirurgiji določeno raziskovanje ali udeležbo v raziskovanju.Sprašujem se, ali je na takih študijah osnovan doktorat tisto, kar dajekandidatu za akademski naziv toliko dodatne kvalifikacije, da mu zagotavljavišjo stopnjo usposobljenosti za učitelja kirurgije. V kirurgiji jepotrebno veliko “psihomotorične spretnosti” in celo nekaj umetnosti,zato se morajo bodoči kirurgi “izučiti” teh spretnosti operiranja. Dapa lahko to delajo strokovno in tudi etično pravilno, morajo poznatipatologijo, patofiziologijo, diagnostiko in druga znanja, ki omogočajocelostno poznavanje problema, ki ga kot kirurgi rešujejo z operativnimiposegi. Kirurg vendarle ni pretežno operater, je pretežno zdravnik inbolj ko ima široko znanje, boljši kirurg je. Danes je medicinsko znanjepreobširno, da bi ga lahko kirurg obvladal, tudi internist ne more vedetivsega, pa še patolog včasih ne more dati dokončnega mnenja. Tako,kot je pri celostni obravnavi bolnika pač potrebno sodelovanje večmedicinskih strokovnjakov ob bolniku, tako je tudi pri raziskavah izkirurških tem nujno inter- in multidisciplinarno delo.Zaključek Pri kirurškem raziskovanju je potrebno dobro sodelovanje z drugimimedicinskimi področji in tudi ostalimi vedami, da bo kirurgijaostajala tudi na področju raziskav primerljiva z ostalimi medicinskimistrokami in razvojem v svetu. Izhajajoč iz potreb po učiteljih, kirurgihz akademskim delovanjem, pa ostajam prepričan, da mora biti tak kirurgusposobljen za dobro klinično strokovno raziskovanje in pridobitisposobnosti in znanja objavljanja rezultatov študij, da pa je opravljanjedoktorske disertacije nepotrebno, ker ne doda vrednosti kirurgu učitelju,povzroča pa pomemben zamik v doseganju nazivov. Dogodi se lahkocelo, da nekdo z opravljenim nekim interdisciplinarnim doktorskimdelom, kjer je celo kirurško delo opravljeno s strani drugih, lahko pridobinaziv doktorja znanosti iz kirurgije, ne da bi obvladal stroko v takšnimeri, da bi bil kot kirurg kompetenten. Pa vendar se to že nakazuje, sajkar nekaj kolegov začenja s podoktorskim študijem še pred specializacijoali med njo. In zgodilo se bo, da bomo imeli doktorje znanosti vmedicini, preden bodo postali specialisti. Kandidat lahko napravi tudidoktorat iz kirurgije, vendar ne more biti habilitiran iz kirurgije, če nispecialist in če ne obvlada stroke v vseh njenih segmentih, vključno zoperiranjem. Pri kandidatih za kirurške akademske učitelje bi moralabiti na prvem mestu strokovna usposobljenost, uspešnosti kirurgovegakliničnega dela, sposobnost za pedagoško in raziskovalno delo, ki naj lebo ovrednotena na osnovi kvantitativnih pokazateljev uspešnost, objavin ostalih del ter morda tudi citiranosti. Doktorat znanosti seveda lahkotudi opravi, ne more pa ta biti pogoj za habilitacijo ob sicer izpolnjenihvseh ostalih pogojih.O kirurškem raziskovalnem delu v Sloveniji(komentar k članku prof. E. Gadžijeva; Isis 16 [4], 58–60, 2007)Vzačetku aprila sem malo pred koncem lepega, 50 kmdolgega kolesarjenja strahovito padel. Če me ne biustavila živa meja, bi bilo drsenje po asfaltu precejdaljše, kot je bilo, kakih pet metrov. A razen praskpo obrazu, desnem boku in dorzalni strani desnekrače ni bilo ne pri meni ne pri kolesu kakih poškodb. Domov semprikolesaril sicer okrvavljen, a varno. Ko sem se očedil in se odpravildelat, sem pred Kliničnim centrom dohitel kirurga, zdaj že profesorja,ki me je pred leti operiral zaradi zloma (tudi padec s kolesom!) levegakomolca. Moj kirurg je počasi korakal po pločniku, globoko zatopljenv branje revije, ki jo je držal v rokah. Spregovorila sva. Jaz sem munajprej poročal o svojem kolesarskem padcu in da tokrat operacijana srečo ne bo potrebna. On pa mi je pokazal revijo, Isis, češ, da berečlanek prof. Gadžijeva.Tako mi je prišlo na misel, da bi napisal komentar. Takole:Menim, da je prof. Gadžijev opozoril na vrsto težav. V ospredjuvidim dve:1) Financiranje raziskav temelji predvsem (ali skoraj izključno) naobjavah v indeksiranih revijah. Zaradi dediščine preteklosti paima kirurgija pri nas premalo tovrstnih objav. Zato ni ustreznegafinanciranja, ni (nobenega, tudi aplikativnega ne) raziskovanja, karogroža tudi razvoj stroke.2) Doktorati iz kirurgije načeloma ne morejo nadomestiti izpadazaradi nefinanciranja. Doktorati namreč niso odraz sistematičnosti<strong>ISIS</strong> maj 2007Marjan Kordaškirurškega raziskovanja, temveč odraz individualnega zanimanjadoktorandov. Poleg tega pa je doktoratov tudi premalo in nekateriobravnavajo tematiko, ki ne zajema za kirurgijo specifičnih psihomotoričnihspretnosti in praktičnih znanj. Doktorat “zaradi doktorata”je zapravljanje časa in energije. Če ni logičnega nadaljevanjav obliki člankov, je doktorat škodljiv predvsem zato, ker omogočalažen prestiž.Na to je pred nekaj leti opozoril prof. P. Kornhauser. Če se prav spomnim,je zapisal, da pri nas kirurgija trenutno preveč jadra v akademskesfere, premalo pa skrbi za stroko. Zdi se mi, da je med vrsticami zapisaltezo, da bomo kmalu imeli številne profesorje za kirurgijo, ki pa ne bodoznali operirati! Sicer pa je znano, da si zdravniki za operacijo izberejodobrega kirurga, ne pa morda dobrega profesorja.Če sva se v preteklosti s pokojnim prof. Varlom pogovarjala, kje jemesto kliničnega zdravnika, sva se vedno prepirala. On je trdil, da morabiti ne v laboratoriju, temveč ob bolnikovi postelji. Jaz sem mu vnetopritrjeval in dodajal, da si klinični zdravnik pač mora priskrbeti rezultateob bolnikovi postelji, da so rezultati lahko tudi odraz zdravnikovegadobrega (ali slabega) dela. A slednjega prof. Varl nekako ni slišal inprepirala sva se vedno znova.Zato bom spet (mislim, da v zadnjem času že petič) ponovil svojo tezo:”Zdravnik, ki je v kliniki dosegel strokovni vrhunec, deluje medznanim in neznanim. Območje znanega lahko razširi le, če sistematično,z znanstveno metodo presoja svoje delo, ugotovi pomanjkljivosti,
51FORUMjih odpravlja in končno razširi območje znanega. Rezultat svojega delaobjavi v ustrezni literaturi ter tako dobi povratno informacijo o kakovostisvojega dela. Se pravi, raziskovanje v kliniki izhaja iz vrhunskegaobvladovanja stroke.”Raziskovanje je torej stranski proizvid vrhunske klinične stroke.Spominjam se dveh doktoratov, ki sta bila stranski proizvod vrhunskestroke. Vsak je bil sestavljen iz nekaj člankov v indeksiranih revijah, zvezanihv snopič, ki mu je avtor dodal skupen uvod in povzetek. Doktoratje bil tako nujna formalnost zaradi naše zakonodaje.A če je raziskovanje stranski proizvod vrhunske klinične stroke, pase mi zdi, da obratno velja z omejitvami ali sploh ne velja. Naj povzamem:Raziskovanje ne vsebuje jamstva, da za njim stoji vrhunska kliničnastroka.Kaj je bilo prej: kokoš ali jajce?“Prej” ni bilo ne kokoši ne jajca. Bilo je nekaj živega, ki se je v ugodnihrazmerah razvilo v višjo obliko življenja. Včasih je to bilo sprva kokoš,ki je nato izlegla jajce. Drugič pa je to bilo sprva jajce, iz katerega se jenato izvalilo pišče ter zraslo v kokoš.V trenutnih razmerah se zdi, da je kirurgija kokoš, ki ne more izlečijajca. Če ne bo medicinskega posega OBMP, bo kokoš (iz)umrla.Rešitev težave, ki jo je opisal prof. Gadžijev, je preprosta in je v bližnjipreteklosti že obstajala. Financiranje večine raziskav je – tako kotdandanes – temeljilo na objavah v indeksiranih revijah. Del finančnihsredstev pa je bil rezerviran za nove raziskave, ki pač še nimajo nujnedote objav v indeksiranih revijah.Zakaj, za božjo voljo, Agencija za raziskovanje in razvoj RS te preprostemetode OBMP ne bi uporabila ponovno?Kakovostna komunikacija med bolnikom inzdravnikomPogled zdravnice, bolnice in zagovornice bolnikovMojca SenčarOdnos med bolnikom in zdravnikomSkoraj 43 let je minilo od takrat, ko sem kot mlada zdravnica začelasvojo profesionalno pot v stari konjušnici – danes zloglasni stavbi AOnkološkega inštituta. Postati zdravnica in pomagati ljudem so bile mojeotroške sanje in presrečna sem bila, da so se mi uresničile.Oborožena sem bila z najnovejšimi dognanji sodobne medicine.Prepričana, da sem dobro pripravljena za delo z bolniki, sem se delalotila z veseljem in odgovorno. Kakšno razočaranje in nemoč! Že res,da sem poznala številne bolezni in njihove simptome, da sem poznalapostopke zdravljenja. Ničesar, ali skoraj ničesar pa me med študijemniso naučili o bolniku kot človeku. Kako je bolnik ranjen in ranljiv! Skakšnimi strahovi in težavami se ukvarja! Kako se mu približati in mutako zmanjšati strahove, zbuditi zaupanje v zdravljenje in medicino.Premalo sem vedela o tem, na kakšen način povedati resnico inkoliko resnice povedati bolnikom, pri katerih je uradna medicina brezmoči. Ali resnico zamolčati, jo olepšati ali bolnika zavajati z lažnimupanjem? Kako se pogovarjati s svojci bolnikov? Še posebno s staršitežko bolnih otrok?In kar nekaj časa je minilo, da sem ob svoji prirojeni želji pomagatibolnikom razvila in pridobila še osnovne veščine sporazumevanja zbolniki in njihovimi svojci. Zagotovo je na mojo današnjo komunikacijoz ljudmi vplivala lastna izkušnja raka, zadnjih šest let pa tudi delo prostovoljkena svetovalnem telefonu Europe Donne. Danes se zdravstvenisistem spreminja v številnih državah. Medicina postaja vedno bolj visokotehnično usmerjena in dobičkonosna. Ob tem srečujemo paradoks, da včasu globalne komunikacije in interneta razpadajo medosebni odnosi,razpada pristen odnos bolnik – zdravnik.Vedno več bolnikov je nezadovoljnih s sporazumevanjem z zdravnikiin drugim zdravstvenim osebjem. To je zagotovoeden izmed razlogov za vedno večještevilo pritožb nad zdravniškim delom inzaradi strokovnih napak.Danes se znanstvena medicina v celotiposveča sistematičnemu iskanju objektivnegain zanemarja subjektivno, človeško sfero doživljanja.Zaradi velike teže, ki jo imajo naravoslovnizakoni v medicini, zaradi zahteve poznanstveni objektivnosti, sodobna medicinatežko in le počasi priznava, da obstajajo prizdravju in bolezni duševne razsežnosti, ki jihzgolj medicinsko-tehnična diagnostika ne zazna.V taki medicini ni prostora za intuitivne spoznavne metode, ki sobile osnova tradicionalnih umetnosti zdravljenja. Strojni model človekanima mesta za dušo, intuicijo ali intuitivno vednost, pravi Mirjana Ulev Spregledanih razmerjih. Pa vendar postaja zdravje vse večja vrednotaza vse ljudi. Spreminja se odnos ljudi do medicine: iz brezpogojnegazaupanja v pogojno in celo v izražanje dvomov. Nezaupanje in nezadovoljstvoz znanstveno medicino je eden izmed razlogov, da vednoveč ljudi išče uteho in pomoč pri alternativi. V medicino se širi tržniodnos do zdravstvenih storitev in zdravniki postajajo tržniki, bolniki papotrošniki, ki želijo dejavno sodelovati pri odločitvah o svojem zdravjuin so pripravljeni zamenjati zdravnika, če on tega ne sprejme.Pomen kakovostne komunikacije med bolnikom inzdravnikomVedno več bolnikov se zaveda svoje pravice, da zdravstveno osebjemaj 2007 <strong>ISIS</strong>