E

LITER JEZIKA
skem pismu iz leta 1773 piše, naj se pridigarji izogibajo »neprimernih in praznih pravljic ali
izmišljenih čudežev in zgodb, s katerimi se resnica sv. vere ne utemeljuje, marveč omadežuje«
(GRUDEN 1916: 124; po ŠKAFAR 2004: 202).
V nadaljevanju predstavljam pridige sedmih pridigarjev iz različnih delov današnje Slovenije:
natisnjene pridige Japlja, Pohlina in Goriupa ter rokopisne pridige Zagajška, Nikla, Volkmerja
in Jarnika. Iz tega obdobja so sicer znani tudi naslednji pridigarji, ki pa v prispevku niso
podrobneje obravnavani: jezuitski pridigar Jožef Hasl (1733–1804), ki je objavljal nabožna
premišljevanja; Valentin Vodnik (1758–1819) in njegova edina ohranjena pridiga: Homilia in
Evangelium Dominicae Duodecimae post Pentecosten (1796) (MEDVED 1907: 55–59); jezuit
Ožbalt Gutsman (1727–1790), ki je za koroške duhovnike napisal delo: Christianske resnize,
skus premishluvanje napreineshene, inu sa predige tudi naraunane / od enega meshnika is Tovarshtva
Jesusovega na svetlobo dane (Celovec, 1770) (prav tam: 48–49), vendar to niso pridige
v pravem pomenu besede. Ohranile so se tudi nekatere frančiškanske pridige, in sicer vsaj
naslednjih avtorjev: Agnel Geiselman (1734–1794), Konrad Branka (1737–1789) (ohranjene
4 knjige pridig: Postne pridige 1777–81 (4 x 12 pridig); Conciones catechetico – morales de
virtutibus theologicis (1777)), Adavkt Nikel (1740–1788). 4
2 Frančišek Ksaverij Goriup (1721–1781)
Goriup je služil po raznih štajerskih župnijah oglejskega patriarhata (od 1751 goriške nadškofije)
in bil v letih 1748–50 kaplan v Vojniku, po letu 1750 pa je služboval v Novi Cerkvi.
Izdal je zbirko pridig, da bi si lahko z njo pomagali tudi drugi duhovniki, ki niso poznali
slovenskega jezika ali so bili še premalo izkušeni: Zirkounu leitu ali Evangelski navuki sa usse
nedele inu prasnike zeliga leita (Ljubljana, 1770; ponovna izdaja 1806) (KIDRIČ 1926). Pridige
so kratke, preproste in ne vsebujejo citatov iz evangelijev, temveč zgolj navedbe poglavij:
Evangelium S. Lukesha na 21. Poʃt; Evangelium S. Matteusha na 4. Poʃt. V prvi pridigi, Na pervo
nedelo v ‘adventu, obnavlja in razlaga 21. poglavje iz Lukovega evangelija v treh odstavkih.
Razlage so dodane v oklepajih: /…/ koker bo ta rod (saʃtopi ta zhloveʃhki rod od Adama ʃem);
najdemo tudi dva latinska citata, ki nista prevedena: Levate capita veʃtra [vzdignite glave];
Amen, Amen dico vobis [resnično, povem vam]. V zadnjem, četrtem odstavku se z uporabo
velelnika neposredno obrača na vernike: Sa tiga volo boite ʃe, vy hudobni; nato pa nas preseneti
literarno-retorični element ponavljanja oz. anafore: en Buh katiri sa vʃʃe pretezhene, ʃedaine,
inu perhodne miʃli tiga ʃhloveka vei: en Buh, katiri vʃʃe na pravizhno vago poloshi, inu ʃamo
reʃnizo poʃhluʃha: en Buh, katiri obeniga pred tim trugim naʃhtima, inu eniga krayla, koker eniga
paʃtyria, ʃodi: en Bog, katiri bo po ʃvoji naʃpremeniti poʃtavi /…/ [podčrtala N. D.]. V istem
odstavku najdemo tudi kratek zaključek, ki se prične s pastavkom: Ja, lubesnivi! in končna
z retoričnim vprašanjem: kaj bomo odgovorili? Pridige so napisane v bohoričici in v jeziku,
»koker ʃe v’ tem kraju Cella govory«. Za sičnike uporablja naslednje grafeme: c = z (konz), s =
s, ʃ, ʃs, ʃʃ (svoj, ʃveit, vʃse, vʃʃe), z = s (osnanuje); za šumnike pa naslednje grafeme: č = zh (rezhy,
mozhy), š = ʃh (perʃhu, nebeʃhke), ž = sh (Boshiga). Glasoslovne in oblikoslovne značilnosti
njegovih pridig izpričujejo osrednjeslovensko knjižno tradicijo z dolenjskimi in sočasnimi go-
4
Dr. Ogrin je na Znanstvenem simpoziju ob 500-letnici Slovenske frančiškanske province sv. Križa, dne 12. 8. 2014,
predstavil do sedaj neznane frančiškanske pridigarje: Agnel Geiselman (1734–1794), Konrad Branka (1737–1789) in
Inocent Miller (1790–1847).
118