E

LITER JEZIKA
žén' obraz. /…/« (PRUNČ 2002: 27). »Po kvaliteti razlikujemo čiste in nečiste, slušne in pisne,
bogate in nepopolne rime« (KOS 2011: 147–148). Vse naštete najdemo tudi v Jarnikovih pesmih,
večina se jih prepleta, hkratno se izmenjujejo moške, ženske ter tekoče rime. Aleksander Bjelčevič
je mnenja, da nekatere Jarnikove pesmi vsebujejo tako imenovano hildebrandsko kitico, ki jo
drugače lahko imenujemo tudi nibelunška. »V nibelunški sta distiha združena v 13-erec s cezuro
za 7. zlogom : U-U-U-U/U-U-U« (BJELČEVIČ 2000: 330). Omenjena kitica je bila zelo pogosta
v slovenskem nabožnem pesništvu 18. stoletja (BJELČEVIČ 2000: 328–330). Jarnikovo posvetno
pesništvo daje občutek načrtnega odstopanja od zapisanih norm cerkvenega pesništva.
Zbrane pesmi Urbana Jarnika so jezikovno bogate, podobno je pri vsebnosti retoričnih figur.
Pogoste figure so vzkliki, ki jih najdemo v tudi v pesmi Mina: »/…/ Lune jasni lej obraz! /…/
Tiha noč! me ne odkri! /…/ Pridi, pridi! o moj lubi! /…/« (PRUNČ 2002: 20). Pogosti so okrasni
pridevki, ki so izraziti v pesmi V pomladu: »/…/ log zeleni /…/ žela navadna /…/ dobro dišeč
/…/ Potok šumeči /…/ Snažene rože /…/ Srotaste može /…/ Gmetne očese /…/Nov svet /…/
Suhe kolese /…/ Mlado obrazje /…/ Božje oglasje /…/« (PRUNČ 2002: 15–16). Pesem Bučelica
je ena redkih, ki poleg okrasnih pridevkov in vzklikov vsebuje geminacijo: »/…/ od cvetja na
cvet /…/« (PRUNČ 2002: 30), anaforo: »/…/ Z bučenjam /…/ Z bučenjam /…/« (PRUNČ 2002:
30) in anadiplozo: »/…/ je mladost, V mladosti /…/« (PRUNČ 2002: 31). Pesem Na mojo domovino
začenja z retoričnim vprašanjem: »Kam si prišla, domovina, da odločena sva zdej? /…/«
(PRUNČ 2002: 42), ki mu odgovori z vzklikom: »/…/ Nisi več, kar bla si prej! /…/« (PRUNČ
2002: 42). V pesmi je moč zaslediti tudi okrasne pridevke ter epinalepsis: »/…/ Znanc zgubi zdej
svoje znance /…/« (PRUNČ 2002: 42). V pesmi Helenija Europi draga med drugim najdemo
mnogovezje: »/…/ Morili rod, in uk in dela /…/« (PRUNČ 2002: 89), v pesmi Pomlad pa brezvezje:
»/…/ Kar hodi, lazi, frka /…/ stvari, zeliše, gozde /…/« (PRUNČ 2002: 14) in enakoglasje:
/…/ Pomlad zdaj pomladi /…/« (PRUNČ 2002: 14). Večina retoričnih figur se ponavlja, med
najpogostejšimi so tako okrasni pridevki ter vzkliki.
4 Sklep
Urban Jarnik se je v času službovanja v bogoslužju posvečal tudi razvoju slovstva v slovenskem
jeziku. Pisal je predvsem v koroškem narečju, nastala besedila pa so bila tako nabožna kot poučna.
V sklopu lirike so nastajale najrazličnejše pesmi, ki so bile obenem poučne in humorne,
obračal se je k naravi in opeval neizživeto ljubezen. Veliko pesmi se je nanašalo na ruralno okolje,
ki ga je sočasno uporabljal tudi pri zapisih primer oziroma komparacij. Jarnika lahko prištevamo
k narodnim buditeljem oziroma ustvarjalcem, ki so s svojimi deli skrbeli za narodno prebujenje
slovenskega ljudstva in ohranitev slovenske besede. Kot župnik je deloval onkraj slovensko-avstrijske
meje, a je uspel ohraniti slovenski jezik, na nek način mu je dodal nove smernice in ga
približal malemu človeku. Pesmi so danes arhaične, saj večina ljudi zaradi upovedovanja in prikazovanja
pristnih kmečkih opravil, običajev, navad ter starega koroškega narečja pesmi težko
aktualizira in jih postavi v današnji čas, z njimi se težko poistovetijo. Arhaične ali ne, pesmi so
šaljive in resne, ljubezenske in temačne, hvalnice življenja in poučne pesmi. So zapuščina velikega
človeka, ki je ljubil slovenski jezik in ga približal ljudem.
5 Viri in literatura
Aleksander BJELČEVIČ, 2000: Začetki slovenskega posvetnega verza (od Pisanic do Prešerna).
36. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. 317–334.
99