E

LITER JEZIKA
OBSEG STRANI ENA STRAN DVE STRANI
prvi razdelek 7 1
drugi razdelek 8 1
tretji razdelek 6 3
četrti razdelek 13 1
peti razdelek 7 7 1
šesti razdelek 6 1
Iz teh podatkov lahko statistično predvidimo vrh pesniške zbirke, in sicer naj bi bil ta
v razdelku Metastaze bližine, v katerega spada največ pesmi in kar polovico več kot v zadnjega.
Čeprav ni zanemarljivo niti dejstvo, da so v Temno snov vključene tri dvostranske
pesmi, medtem ko v ostalih razdelkih lahko zasledimo le po en tak primer. Dokončno
ugotovitev bomo dobili šele po natančnejši pesemski analizi, ki bo sledila na naslednjih
straneh.
JEZIKOVNA ANALIZA PESNIŠKE ZBIRKE
Jezikovna analiza bi morala biti eden izmed temeljnih elementov kritiške obravnave,
saj je jezik osnovni gradnik literarnega dela. Jezikovna narava Petre Kolmančič je razprta
med visoko (umetniško) in nizko (vulgarno, po analogiji »latina vulgata«) dikcijo. Njena
poezija zahteva kultiviranega bralca, ki bo znal razbrati intertekstualne reference v smeri
različnih t. i. lepih umetnosti. Ko ima bralec že občutek, da je spregledal avtoričino pisavo,
ga ta preseneti, šokira z izrazjem in odpre novo polje, znotraj katerega drži bralca v pričakovanju.
To naredi s pomočjo prevzemanja iz tujih jezikov oziroma besedne citatnosti, ki
bi jo, glede na tematiko, lahko delili na: poljudno in glasbeno. Med poljudno lahko uvrstimo
npr. »punctum temporis« (Punctum temporis; 8/30) = najkrajši trenutek, »ménage à
trois« (Zvenenje; 5/31) = dogovor, da imajo trije ljudje, ki živijo pod isto streho, med seboj
spolne odnose, »triple ménage« (Zvenenje; 21/31) = trojni dogovor, »fuscum subnigrum«
(Ena v nič; 9/78) = popolna črnina; med glasbeno pa npr. »glissando« (epigraf; 1/19) =
zvezni zvočni zdrs od enega do drugega tona, in »stakat« (Zaupnost; 4/24) oziroma »staccato«
= oznaka za krajše trajanje tona.
Izredno zanimiva je tudi opozicija estetike lepega in estetike grdega pri dveh istih glagolih,
mediti (»se najslajša mana medi« (Odprte rane; 12/14) : »da se bosta iz mesa medili
sluz in slina« (Režija; 6/67)) in mezeti (»ti iz kotičkov ust še vedno mezi sladka polnočna
slina« (Nočni vid; 21/15) : »a smola še vedno mezi« (Jantar; 6/59)).
Monotonost vsakdanje dikcije razbije s t. i. kubističnim načelom (»n!č n!č n!č n!č« (Ena
v nič; 28/79)), avtoreferencialnostjo (»Ti, petrakolmančič v petrikolmančič petrekolmančič
/ in tako naprej, in tudi tisto, / kar je v najmanjši votli petrikolmančič, najgloblje« (Ena
v nič;36–38/79)), z zamolkom in s pripisom (»Reciva temu … / (nedokončana pesem)«
(Ena v nič; 45–46/79)), z zrcalnim branjem (»Ikšom jovt ej mesep at« (naslov/48)) in uporabo
sinonimnega para (muzika : glasba).
72