E

LITER JEZIKA
VILINSKA GLASBA
Kot ničkolikokrat se v večernem soncu sprehajam po severnem pobočju Piramide. Tedaj
zaslišim harfo nekje v daljavi. Srečen sem in dlje ko hodim, glasnejša postaja. Predstavljam si
plavolaso dekle, ki iz strun prebuja vilinski glas. Dozdeva se mi, da vem, v katero smer moram
in da bom točno na tistem mestu ugledal vilo. Zaidem s poti in glas harfe se oddaljuje. Vrnem
se na pot in glas glasbila postaja močnejši. Pridem do mesta, ki je izvor glasbe. Strah me je –
dolgolaso, modrooko dekle se z režečim izrazom na obrazu obrne proti meni in v njenih očeh
je smrt. Tedaj glasba utihne in pred seboj zagledam pokrajino v večernem soncu.
SVETLOBNI KRIŽ
Na steni v pisalnem kotu se izrisuje svetlobni krog. Ne navdaja me z nekimi posebnimi
čustvi. Pač je tam. Njegovo pojavnost povezujejo s prihodom Učitelja. Pomislim na besede
Svetega pisma, kjer je govora o lažnih prerokih, in si prižgem joint. Lep dan je danes – nakazana
je socialna podpora in zunaj sije sonce. Preverim, ali je morda svetlobni krog posledica
lomljenja svetlobe v steklu balkonskih vrat in okna. Nobene spremembe. Zanimivo, da kar
vztraja na svojem mestu. Nekaj privlačnega je na njem. Skušam ga prekriti z listom, spustim
rolete … Nič, on kar vztraja na svojem mestu. Pozabim nanj in grem na sprehod. Vrnem se
ponoči in zaspim. Zjutraj ga ponovno opazim. Navadil sem se ga in postaja mi všeč. Bo kdaj
izginil, mi morda skuša kaj povedati – hm – morda je blizu sodni dan in nič več ne bo, kot je
bilo. Nad vrati je napis o prihodu nove ere – morda pa se je zato pojavil. Nekako sem se navezal
nanj – nekaj mi bo manjkalo, ko ga ne bo več. Nekje globoko v sebi se zavedam, da bo nekega
dne ugasnil in tedaj bo prišel dan odrešitve – vsi bomo prepoznali Učitelja in se mu poklonili.
Danes ga ni, ugasnil je – pogrešam ga. Kako to, da že sedaj, saj še ni Čas. Čez nekaj dni ga
ponovno opazim in preveva me sreča, čeprav vem, da se je prišel poslovit. On pa kar vztraja
na svojem mestu med računalnikom in svetilko. Ima skoraj stalno mesto, premakne se le za
nekaj centimetrov levo, desno, gor ali dol. Postane nekaj vsakdanjega in sploh ga ne opazim
več. Dobro jutro, Svetlobni Križ (zmotno ga imenujem Križ, ker še ne poznam termina krog).
Dobro … Ja kje pa si, za vraga? Se boš še vrnil? A kroga ni več – napovedal je nekaj Velikega,
me popeljal v svet Čudežev in za vedno izginil. Prižgem joint – morda se vrne, če prižgem
žgalno daritev.
BUM
Kakor mnogokrat obiščem prijatelja v mestu. Namen je bolj ali manj enak – zadevanje in
šah. V stanovanju živi več mladih moških. Porazdeljeni so po sobah – dvo- in enoposteljnih.
Tokrat ni marihuane v drugi obliki kot v listju. Odločimo se »perje« skuhati v mleku, ki mu
dodamo še maslo. Ko je zvarek skuhan, ga ohladimo in mu dodamo benko za boljši okus.
Po potrebi še sladkor. V stanovanju ostanem sam z najbolj navdušenim uživalcem THC-ja.
Nazdraviva in zvarek s stavkom »Na halucinacije!« zlijem po grlu. Čakanje na učinek. Po nekaj
desetih minutah začutim slabost in izbruham. Uroš pa me ves živčen nažene in pospremi v
kopalnico, kjer napol ležeč obsedim s hrbtom naslonjen na kopalno kad. Zaprem oči in preplavi
me svetloba. Stanje se stopnjuje do te mere, da izgubim občutek za prostor in čas. Občasno
me obišče prijatelj in se pogovarja z mano. Vedno manj zaznavam svet okoli sebe. Svetloba
39