E

LITER JEZIKA
MAJA BUDIN
V objemu lavande
(Roman Kukovič, Škržati z Lavande, Artius, 2014)
Da je ljubezen čustvo, ki že tisočletja vodi in usmerja naša življenja, prav zaradi tega pa je
verjetno tudi najizčrpnejša snov številnih lit. del, ki so vseskozi kazala na njeno veličino že v
antiki, podkrepi dejstvo, da je tovrstna tematika neprecenljiv vir pisanja tudi za avtorje današnjega
časa. Kljub svoji ponovljivosti pa je, verjetno, odvisna tudi od avtorjevega svojstvenega
načina in sloga pisanja, ki potrdi dejstvo, da literatura/literarno delo še vedno (lahko) vpliva
na bralca na svoj specifičen način.
Na prvi pogled povsem lahkotna ljubezenska zgodba z naslovom Škržati z Lavande avtorja
Romana Kukoviča nas ne pusti povsem ravnodušnih, saj roman odkriva občutljive medsebojne
odnose med ljudmi in kaže na spekter družbenih razsežnosti današnjega časa. Tako se
na svoji življenjski poti povsem naključno srečata večni popotnik Odisej, ki po smrti svoje
ljubljene žene le še tava »med Scilo in Karibdo«, ter nad svojim zakonskim življenjem razočarana
Julija, ki se zateče v objem robinzonske hišice, ovite v mir in lepoto narave. Odisejevo
življenjsko bolečino, hkrati pa neizmerno voljo do življenja in Julijin intenzivni značaj spoznamo
skozi dialog, ki se tako iz moške kot tudi iz ženske strani razpleta vse od začetka pa do
konca romana. Prav zaradi tovrstne pripovedne perspektive avtorja členjenost na poglavja na
tem mestu ni nepogrešljiv del zunanje zgradbe literarnega dela. Avtorjevo odlično in funkcionalno
uvajanje metafor ter pomensko izrazitih besednih zvez (npr. robinzonska hišica je »kao
osamljena varianta« dopusta, Julija nepričakovanemu Odiseju pravi »neznani padalec«, tukaj
so tudi »potapljaški striptiz«, »pinkasti tartufi«, »zmešana Zemlja«, »mikrovalovno usmerjen
moški« ipd.) z bralcem nenehno vzpostavlja stik, mu približa besedilo na določeno osebno
raven, hkrati pa prvoosebno pripovedovanje poskrbi za poistovetenje in intenzivnejše dojemanje
samega dogajanja. Ne samo jezik, pač pa tudi slog in način avtorjevega pripovedovanja
bralca ne pustita ravnodušnega, saj nakazujeta na določeno intimnost (tudi v samem odnosu)
med moškim in žensko. Sintetično pripovedovanje z analitičnimi skoki v preteklost življenja
literarnih oseb poskrbi, da bralec ostane vsevedni zunanji opazovalec, ki lahko jasno spremlja
rdečo nit zgodbe, ob tem pa si o življenjskih dogodkih in izkušnjah profesorja Odiseja in
psihologinje Julije ustvari lastno mnenje. Morda bi lahko rekli tudi, da ravno takšen način
pripovedovanja poskrbi, da se bralec postavi na stran glavnih literarnih oseb in odobravajoče
spremlja njuno razmišljanje in odločitve. Izbira dogajalnega prostora in časa kaže na koherentnost
ter učinkovitost literarnega dela, saj nam idiličen prostor, ujet v vonj sivke in drugih
začimb, na drugi strani pa morski svet in petje škržatov, ki nikoli ne potihne, vzbudijo živo
predstavo o prvobitnosti narave. Nesrečni ljubezenski zgodbi kot osrednji temi romana nam
z življenjskimi izkušnjami dveh posameznikov tudi odkrivata številne motive literarnega dela:
življenje, poroka, rojstvo otrok, ločitev in nenazadnje tudi smrt Odisejeve žene Irene; izbira
takšnih motivov v bralcu vzbudi še eno sporočilo, saj gre navsezadnje za povsem običajen
življenjski cikel vsakega posameznika, pri čemer roman odkriva vse banalne skrivnosti življenja.
Pravzaprav se zdi, da je literarno delo prefinjeno odstiranje tančic, kjer glavni literarni
57