E

LITER JEZIKA
Niko Šimenc
Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru
niko.simenc12@gmail.com
HETEROTOPIJE V GRUMOVI KRATKI PROZI 1
Prispevek obravnava vlogo dogajalnega prostora Grumove kratke proze v luči Foucaultove
teorije o heterotopijah in z njeno pomočjo odkriva, kako se ti drugi prostori v posameznih
besedilih realizirajo ter kakšna je njihova zveza z ustvarjalčevim idejnim konceptom ''zaznamovanca''.
Ključne besede: Slavko Grum, heterotopije, dogajalni prostor, kratka proza, Michel Foucault,
''zaznamovanec'', ekspresionizem, dekadenca.
1 Uvod
Literarnovedno preučevanje prostorov je v zadnjem času pod vplivom številnih sodobnih
empiričnih in sistemskih pristopov doživelo pravi razcvet (Čeh Steger 2014: 74). Pojav t. i.
prostorskega obrata je v zadnjih desetletjih korenito posegel v metodološko paradigmo humanističnih
disciplin. Ne gre namreč zgolj za osredinjanje na prostor kot predmet raziskovanja,
temveč se koncept prostora pomika v izhodišče gledanja na posamezne fenomene. Vede, kot
so geografija literature, geopoetika in geokritika, z naslonitvijo na nekatere najvidnejše utemeljitelje
teorije oz. filozofije prostora (Bahtin, Bachelard, Deleuze, Foucault, Lefebvre, Soja idr.)
poudarjajo zapleteno dialektiko med naravnimi in družbenimi silnicami, zaradi tega pa tradicionalni
časovno-narativni metodi literarne znanosti prostorska perspektiva ni nujno alternativna
zamenjava, temveč bolj njena razširitvena dopolnitev: prostor je zgodovinski, zgodovina
pa prostorska (Juvan 2013: 15).
Kratko predavanje francoskega filozofa, sociologa in zgodovinarja, Michela Foucaulta, z naslovom
O drugih prostorih (Des espaces autres, 1967) predstavlja ploden temelj za razmišljanje
o prostoru danes (Babič 2009: 121). Foucault v njem sicer ne predvideva empirično-sistemskega
sopostavljanja dejanskih (zemljepisnih) in fingiranih (domišljijskih) prostorov, ampak
je njegov instrumentarij pretežno fenomenološko-ontološkega tipa, saj ga primarno zanimata
narava in obstoj specifičnih prostorov ter razmerij, ki jih ti v sodobni družbi porajajo. Za te
specifične prostore pravi, da so ''drugi'' in jih opredeli kot položaje, ''ki imajo to nenavadno
lastnost, da so v odnosu z vsemi drugimi položaji, vendar na tak način, da suspendirajo, nevtralizirajo
ali sprevračajo celoto odnosov, ki so prek njih načrtovani, zrcaljeni ali reflektirani''
(Foucault 2007: 217).
V okviru prostorov, za katere je značilna takšna povezanost z vsemi drugimi položaji in
istočasno protislovje z njimi, Foucault loči dve pojavni obliki: utopije in t. i. heterotopije. Prve
opisuje kot položaje brez realnih krajev, ki z realnim prostorom družbe vzdržujejo splošen
odnos neposredne ali preobrnjene analogije. Heterotopije mu na drugi strani zaznamujejo ne-
1
Prispevek je nastal v okviru demonstratorstva pri red. prof. dr. Jožici Čeh Steger v zimskem semestru 2014/15.
87