E

LITER JEZIKA
vo med verzoma (»Stara sova, tvoja pernata mati, čaka.« (Oroboros; 5/10) in »ti ptiči bi lepo
goreli, jaz bi lepo gorela, pomisliš« (Pokrajina; 18/28), potrebujemo vmesni verz (»na veje /…/
prihaja posedat sovji mladič« (Panoptikon; 15/11)), ki predstavlja vezni člen med materjo,
sovo, in hčerko, sovjim mladičem. Dodatna podobnost se kaže še v verzih: »Včasih noč prekrije
dneve in tedne in leta / nad nami s svojimi črnimi krili v zenitu.« (Nočni vid; 7–8/15),
»zamahnila si s krili / in letela daleč in dolgo, sama, daleč in dolgo« (Izstop; 13–14/46), pri
čemer se odpre nova, dodatna razsežnost, tj. samota. Podobnost med deloma gre iskati tudi na
primeru spolnosti. V Filio ni doma vlogo spolnosti na eni strani prikazujejo strast, hrepenenje,
užitek itd., na drugi strani pa žalost, strah ter bolečina. Spolnost je pogosto tesno povezana z
oblastjo (posilstvo, nadzorovanje itd.), spet drugič je zreducirana do stopnje primitivnega in
služi samo še kot način razmnoževanja ljudi na otoku. Tudi v pesniški zbirki P(l)ast za p(l)astjo
se pojavlja avtomatizirana spolnost (»Hlastala boš po njem, / a on bo preveč blizu / in zato izgubljen.«
(Približevanje bližini; 4–6/57), »Nista se še povsem dotaknila, / pa vaju je že posrkala
centripetalna sila v osišče: / tam so bili trenutki delni, čas razcefran, / bile so nadure ljubkovanj
in ljubezni. / Postajal ti je vse bolj znano neznan / in tudi ti njemu neznano znana. / Potapljala
sta se čisto preveč navdušeno, / da bi sploh vdihnila pred naslednjo globino, / vdihnila pred
potopom, / zajela zrak / pred plimo / prihajajoče psihopatije dvojine.« (Osišče; 13–24/58),
»Našla ne bosta nič, kar niso našli že mnogi pred vama: / neznosnost bližine, brezup mesa, /
nevzdržnost vztrajanja, spolzkost vertikal. / Le tega še ne vesta, kdo bo prvi padel, kdo bo prvi
zasekal.« (Jantar; 15-18/59) in »Zdaj tudi ti, prepuščena toku reči, / stopaš iz juter v noči, iz
noči v jutra, / in on ob tebi enako; / tega ne znaš preprečiti. / In on ob tebi enako, / in vse bolj
redko te poboža, / pa tega ne znaš preprečiti.« (Tok reči; 8–14/68)). Iz tega lahko izpeljem, da,
če gre pri Bojetujinem delu za ženski roman, lahko najnovejši pesniški zbirki Petre Kolmančič
vsekakor podam oznako ženska poezija, kar pa ni slabo, saj je v vsakem moškem nekaj ženskega
in v vsaki ženski nekaj moškega, kljub vsemu se morata polovici na nek način združiti, da
moški in ženska postaneta popolno androgeno bitje.
Kljub nekaj pomanjkljivostim, ki jih obravnavana pesniška zbirka P(l)ast za p(l)astjo ima, je
le-ta hkrati tudi dokaz, da danes še vedno lahko nastaja dobra in kvalitetna poezija.
LITERATURA IN VIR
Aleksander BJELČEVIČ, 1998: Slovenski svobodni verz prve tretjine 20. stoletja. Primerjalna
književnost 2/21. Ljubljana: Slovensko društvo za primerjalno književnost. 97–110.
Berta BOJETU, 1990: Filio ni doma. Celovec-Salzburg: Založba Wieser.
David DAICHES, 1995: Nova kritika. Prevod: Aleš Pogačnik. Sodobna literarna teorija –
Zbornik. Ljubljana: Krtina. 7–18.
Taras KERMAUNER, 1953: O nekaterih teoretskih osnovah stvarne literarne kritike. Naša
sodobnost 7-8/1. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 623–643.
Petra KOLMANČIČ, 2014: P(l)ast za p(l)astjo. Maribor: Založba Pivec.
Ivan PRIJATELJ, 1928: Uvod v zgodovino kritike. Ljubljana.
Slovar slovenskega knjižnega jezika. ASP32 – pregledovalnik podatkovnih zbirk, v1.47.
Amebis d.o.o., 1993-2005.
Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, 2000.
82