E

LITER JEZIKA
rame, potegnila kamero. Iz njene kretnje in pozicije, ki jo je ob tem zavzela, sem sklepal, da
želi dobiti v objektiv motiv sosednje ulice s fontano v ospredju. Sprva nisem vedel, naj stojim
tam ali ne. Se naj umaknem ali ne? Me želi imeti nekje v zlatem rezu posnetka ali ne? Za vsak
primer sem se obrnil okoli in ji pokazal hrbet. Sicer sem bil pa tako ali tako zlit z vso to množico.
Rekla ni nič. Še lep čas po tem sem se skrivaj spraševal, če je pritisnila na sprožilec pred
mojim zasukom vstran ali nekaj stotink časa prej in me nekako ujela tik pred samim zasukom
ali med njim. Nikoli ne bom vedel.
Po nekaj hoje po, milo rečeno, čudni in nevsakdanji prestolnici, sva, obdana z vsemi temi
ljudmi, ki so imeli zvečine opravka s seboj, pripešačila do dokaj visoke steklene zgradbe, ki pa
se glede višine nekako ni mogla kosati s steklenim stolpom. Ustavila sva se. Nekaj upočasnjenih
korakov pred tem me je povabila k staršem na večerjo. O ostalih občutjih glede videnega
okoli naju je nisem spraševal. Zatorej ne bi vedel, kako je vse to doživljala ona. Ko sva tako
stala, obrnjena drug proti drugemu, kot ob neke vrste slovesu, mi je v dlani položila prgišče
ali skupek gobanov. Najlažje bi jih primerjal s tartufi ali šampinjoni. Šopek gobanov mi je
deloval belkasto, zavoljo česar sem ga v mislih pripisal omenjenima vrstama. Nekaj za tem,
ko sem podarjeno trudoma uspel obdržati v rokah in sem s pogledom motril koščke zemlje,
ki so se držali v vznožju, je odhitela proti zgradbi. Pogoltnila so jo steklena vrata in čez nekaj
trenutkov še vsa ta množica. Nisem je več iskal s pogledom, obrnil sem se in korak zastavil
v smer odhoda. Obstal sem sam s šopom iz rok štrlečih gob. Ena njih je padla po tleh. Kot
neka naravna selekcija v urbanem okolju. Za trenutek sem nameraval nebogljeni primerek
oteti pogubi, vendar je mesto vzelo davek, vzelo je zadnjega petelina, ki je v četici preko mosta
prečkal reko.
Sedel sem na leseno klop, ki se je ponujala v bližini, z namenom, da gobjo družinico nekako
strpam v mali nahrbtnik, ki sem ga imel pri sebi. Do gobanov sem vseskozi gojil pozitivna
čustva – kot do vseh stvari, ki mi jih je dala. Med tem ko sem razvozlaval vrvico nahrbtnika,
so gobice s tistega nekaj zemlje v vznožju sedele na belo opleskanih deskah. Ob tem početju
sem opazil starca, ki bi bil lahko brezdomec, ni pa nujno. Sedel je tesno poleg klopice na tla,
saj na belih deskah ni bilo prostora. Hudo mi je bilo. Starec je bil prijazen. Iz oči mu je žarela
toplina. Sleherni trenutek ga imam pred očmi, tako resničen je bil. Šop skupaj držečih se gob
sem spakiral v nahrbtnik in starcu malone istočasno pokazal prosto mesto. Ko se je jel spuščati
proti klopi, sem tamkaj opazil nekaj zaplat črne vlažne zemlje, kar je bilo ostalo od gob.
»Počakajte trenutek, takoj počistim!« »Nič ne de,« odgovori mož vedrega obraza, ki mu ni bilo
enakega med anemično gibajočo se množico. »Je že dobro,« in je sedel. Le od kod je prišel in
kdo je ta človek? Bilo ga je eno samo sonce, ena sama pesem.
48