E

LITER JEZIKA
MUZIKA
Da je muzika, ki si je nihče ne drzne igrati (Nočni vid;
12/15)
muzika pride sama od sebe (Masleno noči; 9/32)
Iz katere preobrazbe se je pravkar zbudil, / kakšni
muziki prisluškoval? (Nekaj iz teorije njegovega sna;
10–11/61)
GLASBA
v pesmi ali glasbi, edinih toposih, kjer je to mogoče
(Kako se dajemo dol; 7/42)
da se ljubita brez dotika, z besedami, z glasbo, z očmi
(Izstop ; 3/46)
To je on, mi je nocoj govorila glasba (Kaj se je zgodilo?;
1/49, 7/49)
Vse je resnično, mi je nocoj govorila glasba (Kaj se je
zgodilo?; 17/49)
ki bo zmeraj le v sledeh, mi je nocoj govorila glasba (Kaj
se je zgodilo?; 32/50)
Ni ljubezni, ni, mi je nocoj govorila glasba (Kaj se je
zgodilo?; 41/49)
Petra Kolmančič gradi svojo poetiko na seriji jezikovnih pojavov, ki spodbujajo dinamičnost
in bralca odmikajo od linearnega branja. Namen umetniškega teksta je presenetiti, zato so sledeče
anomalije lahko sredstva t. i. pritegnitvenega instrumentarija, tj. instrumentarija, ki služi pritegnitvi
bralčeve pozornosti. V ta koncept lahko uvrstimo tiste pojave, ki jih jezikoslovci v skladu
z normo slovenskega knjižnega jezika obravnavajo kot napake. To so na primer: arhaična raba
osebnega zaimka (»da začneš v nji« (Pogled, prvi; 30/13), »da je v nji« (Osišče; 5/58)), napačna
raba oziralnega zaimka (»naj odleti, od kjer je prišel« (Nekaj tvojega, nekaj njegovega; 19/40)) in
občasna nedoslednost rabe socialnih zvrsti (»Zdaj si te jemlje ona, vsakodnevno, / daje te dol na
belih rjuhah beležnic« (Kako se dajemo dol; 16/42), »posnifal te bo zrak« (Stanja; 1/77), »Pogledala
si v črno, / še enkrat / in tokrat do konca in tokrat zares. // In si bla not« (V črno, še enkrat;
1–4/83), »In si bla not, povleklo te je, bila je totalka.« (V črno, še enkrat; 4/83) in »Bilo je povsod:
zunaj in not« (V črno, še enkrat; 10/83), »Zapreš kletko, se vrneš not, odvržeš ključ, se zlekneš
v kot.« (Vajang kulit; 7/85), »Koruzni laski, milni mehurčki, otroški živžav« (Gule daž; 8/91)).
Če zgornja odstopanja lahko opravičimo z eklektično degradacijo jezika literature, pa tega
ne moremo storiti v naslednjih primerih:
1) primer slovnične napake:
- neupoštevanje dvojine (»čeprav je noč in tema« (Mar si, mar sem, mar tu, mar
tam?; 21/9)),
2) primer pravopisne napake:
- problem manjkajoče vejice ali dvopičja (in narekovajev) (»a on je rekel ne morem,
ne smem, ni prav« (Izstop; 12/46).
Vprašanje, ki bi si ga morda kdo zastavil, je, zakaj primerjam pesniško govorico s knjižnim
jezikom, če je umetnost svobodna, o čemer priča tudi Batteauxov besedni konstrukt t. i.
svobodnih umetnosti, kamor med drugim uvršča tudi poezijo. Vedno moramo izhajati iz
konteksta, ki ga v našem primeru predstavlja pesniška zbirka. Celota je zgrajena na prvinah
slovenskega knjižnega jezika, zato se odstopanje od norme kaže kot zaznamovano. Če bi
bil ta pojav večinski, potem to ne bi bilo več odstopanje umetniškega jezika od knjižnega,
ampak bi knjižni jezik odstopal od umetniškega jezika. Da bi besedna umetnost ohranila
določene standarde, mora kljub vsemu upoštevati nekatera pravila. Odstopanje od teh pravil
pa ima različne vzroke in cilje, ki so odvisni od avtorjevega namena.
73