E

LITER JEZIKA
Zavem se, kako zelo ne obstajam. Ne obstajam na oni strani sveta, ki mi je nekaj let nazaj,
skupaj s spomini na rjavo dedkovo torbo, ponujal in pomenil vse. Prav tako ne obstajam na
tej strani sveta, ki je alfa in omega pogube za nepoznane prišleke iz spodnjih nadstropij, ki
si ne znajo izborit ključa do dvigala, ki pelje k točki razgleda skozi pompozne okvirje Prade,
Guccija, RayBana in ostalih krasotic, ki ločujejo odpadke po skandinavskem sistemu.
Na vrata shrambe pride Ksenija, študentka, ki je že nekaj let zaposlena v čajnici gospe Cvete.
»Cveta, Majda je klicala, da ne more delat, na poti sem je padla s kolesa ter si najbrž zvila
gleženj. Čaka na urgenci, kaj bo.«
Gospa Cveta težko vzdihne in izdihne. Premeri me s svojimi vedno večjimi rjavimi očmi.
»Ksenija, prinesi srajco in predpasnik za Pavlo. Predvidevam, da danes nimaš več kakih
planov, kajne?« Poteze njenega obraza so naekrat napete, resne, kotički ustnic pa se nežno
zavijejo v potencial za nasmešek, za katerega že v naprej vem, da se ne bo zgodil.
Kaj je neizmerna sreča? Neizmerna sreča je, ko izveš, da boš naslednji mesec imel za najemnino,
zavarovanje, telefon, čike in pašto.
55