E

LITER JEZIKA
Pisanje je sčasoma postalo zelo pomembno, a hkrati nič drugega kot izogibanje dolžnosti.
Namesto na faks, v kavarno pisat. Postati velik pisatelj in s tem opravičiti svoje poraze na
zemlji. Seveda se je malo potrudil, kazal svoje spise sem in tja, da so mu ščasoma natisnili še
knjigo. „Mami namesto diplome,“ je rekel na predstavitvi. Zdaj je potrjen, je razmišljal. Zdaj
je pisatelj.
III.
HALA mariborske železniške postaje. Zajem velikega volumna (okrog katerega slišiš
zgražanje tisočerih Mariborčanov: Velikega, si nor? Poglej Pariz, Berlin, Tokio, New York
(Poznate še kakšno mesto? EE, Kuala Lumpur. Tega raje ne, tam so nerazviti! Aja.) to so
zajetja velikega prostora, ti si zgolj mala provincialna miš. Mala provincialna miš. Nekaj
masturbatorskega je v tem samoponiževanju. Mala provincialna miš.) za katerega sem dolgo
časa razmišljal, kako si ga prisvojiti. Tudi trge, parkirišča, itd. zagospodovati njegovi
neizkoriščeni velikosti (in spet grozd Mariborčanov pod stropom kriči: Ni neizkoriščena,
ti tele – to je zato, če bo nekdaj zelo zelo gužva). Morda bi lahko, posnemajoč let muhe,
hodil sem ter tja v muhastih ovinkih in zpolnil njegovo veliko praznino z minucioznim,
nepotrebnim, rokokojskim gibanjem. Vsaj ravnino, če že prostora ne – ampak tudi to ne bi
bilo od muh. Ampak resnično, tri tetke gledajo izza blagajn. Ni mogoče kar tako vnovčiti
svobode gibanja.
Pisatelj je postajal, ko se je izogibal velikemu Moraš in sedaj je veliki Moraš postal njegovo
pisanje. Napisal ni niti zgodbe več. Kopičil je uvode, začetke, osnutke, študije, priprave, a vse,
česar se je lotil, je v trenutku postalo tako veliko, tako obsežno in globoko, tako da bi terjalo
petdeset let dela in v tem je šlo mimo trideset, štirideset idej. Vsaka je bila, pod pogojem, da
bi vanjo vložil leto ali dve The Ideja. In od vsake je odstopil. Bolj ko je delal na njej, jasneje je
postajalo, da izdelek še zdaleč ne bo tako dober, kot je obetal zasnutek. Odkupi te le perfekcija,
a v sebi nimaš vrednosti, da bi plačal in jata posmehljivih ptic ti bo ... Eh, polom.
IV.
AVTOBUSNA POSTAJA. Orjaška steklena votlina, obok z neskončnimi stranskimi vhodi
in izhodi. Na eni stran na perone, na drugi strani skozi trgovinice in lokalčke na cesto.
Orjaška ura in pohabljena drevesca po sredini. Zgodnja devetdeseta. Nekdo je pred kratkim
napisal, da najgrša stavba v Mariboru.
Tile prehodni prostori imajo čisto svojo erotiko. Ne samo v neskončnih obrazih, ki hodijo
mimo s svojimi neznanimi življenji, v potrebi po krokistu, ki zmore tri obraze na minuto,
ampak ravno v tem, da jih že več ni. Če že koga srečaš jutri, ga najbrž ne prepoznaš.
V.
POSTAJANJE.
Deček, šolar ali dijak, ki vsak dan čaka na avtobus, osamljen primer, ki si krajša čas
čakanja, pasivnosti, negibnosti, tako da v tem času piše. Majhne zapise misli. Vsak dan
isto. Neskončnost neznatnih sprememb. Na istem kraju, ob istem času. Med tem odrašča
in deček ki je, ah te metafore moje mladosti, ob sesutju neke države postal dijak, konča
študij, ko Slovenija stopi v Evropsko unijo. Postajanja je konec. Glagoli so izčrpani. Treba
je ostati samostalnik.
42