E

LITER JEZIKA
Prevod: Petra Bratušek
Adalbert Stifter
Kamena strela
Naša Cerkev praznuje različne praznike, ki sežejo do srca. Težko si predstavljamo kaj bolj
ljubkega, kot so binkošti, in kaj resnejšega ter svetejšega, kot je velika noč. Žalost in otožnost velikega
tedna in nato prazničnost nedelje nas spremljajo skozi življenje. Enega najlepših praznikov
praznuje Cerkev skoraj sredi zime, ko so noči malodane najdaljše in dnevi najkrajši, ko sončni
žarki najbolj poševno padajo na naše loge in sneg pokriva vse livade, to je praznik božiča. Kakor
se dan pred praznikom Gospodovega rojstva v mnogih državah imenuje detetov večer, se pri
nas imenuje sveti večer, naslednji dan je božič, in noč med obema je sveta noč. Katoliška cerkev
božič, kot dan Odrešenikovega rojstva, obhaja s svojim največjim cerkvenim praznovanjem. V
večini okrožij že polnočno uro častijo z bogatim slavljenjem kot čas Gospodovega rojstva, h
kateremu v tihem, temnem zimskem polnočnem zraku vabijo zvonovi, h kateremu prebivalci iz
zasneženih gora po temnih, dobro znanih potkah, mimo z ivjem pokritih gozdov in skozi ječeče
sadovnjake hitijo v cerkev, iz katere se slišijo praznični glasovi, in ki se z razsvetljenimi okni dviga
iz sredine vasi, zakrite z zaledenelimi drevesi.
S cerkvenim praznikom je povezano tudi praznovanje doma. Skoraj v vseh krščanskih državah
se je razširila navada, da otrokom prihod Jezuščka – prav tako otroka, najčudovitejšega, kar
jih je kdaj bilo – predstavijo kot prijetno, sijočo, praznično reč, ki je prisotna celo življenje. Včasih
ta utrinek še pozno v starosti, v nejasnih, otožnih ali ganljivih spominih, prav kakor pogled v
stare čase s pisanimi, lesketajočimi se perutmi poleti skozi puščobno, žalostno in izpraznjeno
nočno nebo. Običajno dajo otrokom darila, ki jih je prinesel sveti Jezušček, da bi jih razveselil.
To navadno naredijo na sveti večer, ko se je že popolnoma stemnilo. Po navadi prižgejo več lučk,
ki pogosto skupaj z majhnimi svečkami lebdijo na lepih zelenih vejah jelke ali smrečice, ki stoji
sredi izbe. Otroci ne smejo priti, dokler jim ne dajo znaka, da je bil navzoč sveti Kristus in pustil
darila, ki jih je prinesel s seboj. Nato se vrata odpro, malčki smejo vstopiti, in pri veličastnem,
svetlečem siju luči vidijo stvari, ki visijo na drevesu, ali so nastavljene po mizi, ki daleč presegajo
vso njihovo domišljijo, ki se jih ne upajo dotakniti, in ki jih, končno, ko so jih dobili, cel večer
nosijo naokrog v svojih ročicah in jih vzamejo s seboj v posteljo. Ko nato v svojih sanjah kdajpakdaj
slišijo polnočne zvonove, ki odrasle kličejo v cerkev k maši, se jim nemara vidi, kot da so
angelčki poleteli čez nebo, ali kot da se vrača domov sveti Kristus, ki je zdaj obiskal vse otroke in
je vsakemu od njih prinesel čudovito darilo.
Ko nastopi naslednji dan, božič, je za njih nadvse prazničen. Zgodaj zjutraj zakmašno napravljeni
stojijo v topli izbi, oče in mati se pražnje odevata za v cerkev, za kosilo je praznična jed,
boljša kot katerikoli dan v celem letu, popoldan ali proti večeru pa pridejo prijatelji in znanci,
sedijo na stolih in klopeh, se pogovarjajo ter skozi okno morejo udobno gledati zimsko pokrajino,
kjer rahlo naletavajo snežinke, ali motna megla ovija gore, ali pa ravnokar tone krvavo rdeče
hladno sonce. Na različnih mestih v izbi, bodisi na stolčku, klopi, ali na okenski polički, ležijo
čarna, a sedaj že bolj znana in domača darila od včerajšnjega večera.
147