E

LITER JEZIKA
Nato dolga zima mine, pride pomlad in neskončno dolgo poletje – in ko mati ponovno
pripoveduje o svetem Kristusu, da bo kmalu njegov praznik, in da bo tudi tokrat prišel od zgoraj,
se otrokom zdi, da je od njegovega zadnjega prihoda minila že cela večnost, kot da je takratno
veselje oddaljeno in ovito v sivo meglo.
Ker ta praznik odzvanja tako dolgo, ker njegov odsev sega tako daleč v starost, nam je tako
toplo pri srcu, ko otroci praznujejo isto in se tega radujejo.
V visokih gorah naše očetnjave leži vasica z majhnim, a ostro zašiljenim zvonikom, ki s
svojo rdečo barvo, s katero so pobarvane skodle, izstopa iz številnih ozelenelih sadnih dreves, in
je prav zaradi te rdeče barve v koprenastem in modrem gorskem mraku viden daleč naokrog.
Vasica leži prav na sredi precej široke doline, ki je podobna podolgovatemu krogu. Poleg cerkve
so tam šola, občinska hiša in še nekaj veličastnih hiš, ki oblikujejo prostor, kjer stojijo štiri lipe s
kamnitim križem v sredini. Te hiše niso le kmečke hiše, marveč v sebi skrivajo tista rokodelstva,
ki so za človeški rod nepogrešljiva, in ki so namenjena, da zadostijo edini potrebi gorskih prebivalcev
po umetniških izdelkih. Po dolini in gorah je raztresenih še precej koč, kot je to pogosto
v gorskih predelih, vse pa ne pripadajo samo cerkvi ali šoli, temveč tudi tistim rokodelcem, za
katere so pravili, da s svojimi izdelki plačujejo davščine. K vasici spadajo celo tiste koče, ki jih iz
doline sploh ni mogoče videti, ki tičijo še globlje v gorah, iz katerih prebivalci le redko pridejo
k svojim sobratom v vas, in ki morajo pozimi mrliče pogosto shraniti, da jih lahko potem, ko se
stali sneg, prinesejo k pogrebom. Največji gospod, ki ga vaščani med letom vidijo, je župnik. Izkazujejo
mu veliko čast in ponavadi se zgodi, da se ravno on med daljšim bivanjem v vasici izkaže
za človeka, ki je vajen samote, da rad ostane in živi skromno. Vsaj kar pomnijo, še niso doživeli,
da bi župnik te vasice bil nemirnega duha ali nevreden svojega stanu.
Skozi dolino ne vodi nobena cesta, prebivalci imajo dvotirne poti, po katerih z enovprežnim
vozičkom vozijo domov svoje pridelke, poleg tega pa v dolino pride le malo ljudi, med njimi
se morda najde samoten popotnik, ki je ljubitelj narave, nekaj časa biva v poslikani gornji sobi
gostišča in opazuje gore, ali pa celo kakšen slikar, ki v svoj zvezek nariše majhen zašiljen zvonik
in lepe vrhove v skalovju.
148