E

LITER JEZIKA
hoja po malomarno tlakovanih
ulicah ljubljane.
danes so brezbrižno obsijane
skozi oblake.
“kaj pa ti sanjaš?” me vpraša
mimoidoči pravnik z usnjeno
aktovko, ker pri zeleni še kar
nepremično
stojim.
“sanjam ruske prostitutke,
stalinovo vzklikanje in leninove vzdihe,
v mehki rdeči žamet oblečene budoarje,
kaviar in trdo maslo na še tršem belem
kruhu, kapljice šampanjca na privihanih
črnih brkih in vmesnih sivih brčicah.
sneg, snežinke, kosmate kučme in usnjene
rokavice, biče in železne pasti pod listjem
za srne, ki tekajo po ruskih stepah in tajgo.
sanjam socialistično rjavo pohištvo, omare,
zavese z resicami in visoke stropove, do vrha
katerih po poti že izgubiš oči in jih greš iskat
nazaj po isti poti, kosmate kavče, ki grizljajo
golo kožo, kristalne kozarce in porcelanast
set krožnikov, rdeče zvezde na nebu brez lune.
sanjam, da sem jaz ruska prostitutka,
da bežim po moskovskih avenijah med
železnimi lučmi in bi raje
prodajala zelenjavo in bila branjevka
kot
prodajala sebe in bila prostitutka.
sanjam, da bežim in se skrivam na tržnici
za plašči iz hermelinov in kričim, ko streli
padajo iz AK-47.
sanjam ruske prostitutke
in včasih
sanjam, da umrem.”
stopanje na prehod za pešce.
34