E

LITER JEZIKA
gre tukaj za konec obdobij, ki na simbolični ravni sugerirajo, da nič ni večno, tudi vojna
ne. Vonnegut tako pojem ''večnosti'' vzdigne na višji nivo, ko implementira elemente
znanstvene fantastike. S tem pokaže, da je čas prisoten povsod in da lokacija ni pomembna.
Tako Billyjeva ''partnerica'' rodi otroka na čisto drugem planetu (kot bi ga tudi na
Zemlji).
Vonnegutova fragmentirana časovna struktura pa je ena od glavnih razlik od Wiebeove
kratke zgodbe. Če Wiebova zgodba še vsebuje koščke linearnosti (čeprav je povedana nazaj),
teh pri Klavnici 5 več ni. Fragmenti nam dajo občutek, da čas nima svoje prave moči in da je
prisoten samo kot opomnik za resnični svet. Tudi z dvojnim pripovedovanjem (avtor in Billy)
se ustvari podoben občutek nemočnosti, saj je avtor oboje in nič hkrati. Obstaja v preteklosti
(Dresden), sedanjosti (ZDA po vojni) in prihodnosti (tuji planet) hkrati. Sam ne more doseči
miru, saj je neprestano bombardiran z nekontroliranimi časovnimi premiki. Občutek nemoči
se lepo sklada z deloma vojno tematiko romana. Paranoja in shizofrenija sta glava elementa,
ki jih ti časovni premiki vsebujejo, saj nikoli ne vemo, v katerem časovnem obdobju se bo lik
znašel.
Tako opažamo štiri stopnje Vonnegutovega pripovedovanja: Vonnegutov sedanjik (od prvega
do desetega poglavja), Billyjev sedanjik (obisk New Yorka in posledice obiska); novelistični
preteklik zgodovinskih dejstev (vojne izkušnje, Billyjeva osemnajsta obletnica poroke
in nesreča z letalom); in Billyjeva potovanja skozi čas in prostor, ki vsebujejo tako zgodovinske
dogodke kot dogodke s Tralfamadoriana (običajno tkane skozi vojne izkušnje) (Edelstein,
129). Samo zadnja stopnja, prevoj naprej, povzroči probleme. Vendar večina teh izgine, ko rekonstruiramo
kronološko časovno strukturo iz delčkov, ki nam jih poda Vonnegut. Šele tedaj
odkrijemo, da so ti prevoji naprej v bistvu reinterpretacije Billyjevih preteklih izkušenj in da je
potreboval dvajset let, da jih je lahko v New Yorku izpovedal. Zapletena in izjemno kaotična
časovna struktura lepo predstavi duševno zdravje vojaka po drugi svetovni vojni. Namigovanje
na PTSM (posttravmatska stresna motnja) in norost je avtor prav tako predstavil z celotno
časovno strukturo, saj Billy svojega življenja ne more več normalno živeti.
Klavnica 5 in ''Imenovanje Alberta Johnsona'' imata torej izjemno nenavadno časovno
strukturo in pripovedno tehniko. Oba koncepta sta prisotna s točno določenimi nameni in
točno določenimi cilji. Nekonvencionalnost literarnih del pa se vidi predvsem v uporabi oblikovne
plati (kot je struktura časa) literarnega dela, v prikazovanju vsebinske in sporočanjske
plati leposlovja.
Viri in literatura
Arnold EDELSTEIN, 1974: Slaughterhouse-Five: Time out of Joint. College Literature, Vol.
1, No. 2. 128–139.
Ronald HATCH, 1986: Narrative Development in the Canadian Historical Novel. Canadian
literature 110. 79–96.
Joseph MILLER HILLIS, 2003: Time in Literature. Daedalus, Vol. 132, No. 2, On Time.
86–97.
Patricia WAUGH, 1988. Metafiction: The Theory and Practice of Self-Conscious Fiction. New
York: Routledge. 22–23.
85