E

MARJAN ZUPAN
LITER JEZIKA
KO DUŠA SVOBODNA SI PAŠE ŽELI
Lep košček sveta se pojavi pred teboj, ko izstopiš iz vlaka ali se kako drugače znajdeš na
Blejski Dobravi. Zdi se, kot bi mogočni stvarnik lepo gorenjsko vas, sv. Štefanu v veselje, nežno
položil na mehke travnate dobrave, obdarjene z dobro zemljo in sočno zeleno travo. V ozadju
se dviga mogočno obzidje Karavank, tu so Vrše, Boršt in soteska reke Radovne, ki se skozi Breje
kaj kmalu izlije v Savo Dolinko. V urejenih domačijah, obdelanih poljih in zadovoljni živali
na pašnikih je zaznati marljivost in skrbnost domačina Dobravca, ki živi bodisi od zemlje ali
pa mu kruh reže industrija domačega ali nekoliko bolj oddaljenega kraja. Lepo je srečati te
prijazne ljudi in spregovoriti besedo. Nekoč se je bilo moč nastaniti v tamkajšnjih hotelih Kamenšek
ali Zajc, pa je vse skupaj, tako kot tovarno elektrod in še kaj, neusmiljeno pometel čas.
Mimo Vrbanka te pot kaj kmalu privede na mogočno zeleno prostranstvo travnikov in če
poprej nisi opazil gora in hribov, ki te obdajajo, jih boš tukaj zagotovo, saj jih tudi od naravnih
lepot razvajeno oko domačina vedno znova odkriva in občuduje. Prispevši na rob pašne ravnice,
je že moč zaznati bučanje slapa Vintgarjevega, sedaj sicer očem še nedosegljivega, zastrtega
z bukovjem, smrečjem in ostalim rastjem, tam nekje v globeli reke Radovne globoko spodaj.
Če se namenimo tjakaj, se poslužimo razigrano vijugaste, mestoma nekoliko strme, a urejene
stezice, ki nas, kot bi se tega veselila, ob spremstvu ptičjega žvrgolenja zvesto vodi proti vstopu
v sotesko z mogočnim slapom, katerega srhljivo bučanje postaja iz koraka v korak znatnejše.
Nehote se nam utrne misel na “mlinsko pot”, po kateri so nosili Dobravci skrbno pridelano zrnje
k mlinoma nekoliko nižje v Velike in Male Breje, po poti navkreber pa so se vračali z moko,
ki se je z vso skrbnostjo in ljubeznijo spreminjala v naš vsakdanji kruh. Neizprosno kolesje
časa je ob pomoči naravnih katastrof, v obliki povodnji, mlinska kolesa vzdolž reke zamenjalo
s turbinami leta 1903 zgrajene hidroelektrarne.
Iz razmišljanja nas v Vintgarjevo resničnost postavi slap Šum, katerega oko prvič zazna z
vstopom na leseno stopnišče, ki nas varno privede na most nad padajočo vodno gmoto, ki nam
nemilostno razbrzda misli in včasih, kot bi se hotela odkupiti za vsiljeno strahospoštovanje,
podari osvežujoči spekter mavrične lepote.
Tu, nad 26-metrskim slapom, ki ga nekateri imenujejo tudi Vintgarjev vratar, se ti, strmečemu
v to silno in radoživo vodovje, nehote prikrade občutek, kot bi se voda veselila rešitve iz
temnih in tesnih globin in se vsa hkrati hotela pognati čez skalni prag v brezmejno svobodo.
Od Šuma navzgor se soteska pričenja zlagoma, toda vztrajno ožiti. Skalovje se na obeh bregovih
postopno dviguje, voda pa vsled ožine pridobiva na globini in temnih odtenkih. Mestoma
se prepadne skalne stene pri svojem vrhu tolikanj razprejo, da spustijo v notranjost katerega
sončnih žarkov, kar s pridom izrabi tako sprehajalec kot venomer vlažno, pestro Vintgarjevo
rastlinje. Vzdolž soteske je pozornemu in ne prehitremu opazovalcu moč uzreti kar 43 vrst
različnega, tudi sila redkega rastlinja. Za vzorec omenimo lisjak, preobjedo, kolesnik, planinsko
krešo, črnico, praprotnico, planinsko dušico, čopasto kozjo deteljo, kukavico, beli lapuh in
tako naprej. S proučevanjem le-teh se je ukvarjal botanik Janez Šafer.
Za hip zastanemo, kajti pogled nam skoraj zagotovo pritegne čudoviti kamniti železniški
most, ki se boči visoko nad nami. Pripravljalna dela na trasi bohinjske železnice so se začela
44