E

LITER JEZIKA
50
***
Čepim na postelji. S fotoaparatom sledim mini pajku, ki se vehementno sprehaja po
postelji. Skušam ga prestrašiti s trkanjem po jogiju, zaščitniško se vse bolj krči in krči.
Skrije se za vogal. Razočarano odložim fotoaparat. Približam se mojemu filozofu, ki še
spi. Zdi se, kot da se v spanju smehlja. Lepo gre njemu. Nervozno pogledujem po neredu
v sobi. Knjige in fotografije po tleh. Pa torbe in obleke. Šele zdaj se nekako zavem,
da so mi čisto zares zavrnili projekt, na katerem sem delala kar nekaj časa. Živela z njim
več kot leto. Ga mislila noč in dan. Zdaj pa … mogoče res ni dovolj dober. Ampak ne,
mora bit dober. Mora.
Iz kupa albumov potegnem najbolj oguljenega. Glej ga, pajka, se že sprehaja po mojih
spominih. Prijazno ga odpihnem, da odfrči na drug kup časopisov. Na hitro prižgem
en čik. In listam po albumu. Moj oče v modri obleki. Kako je lep. In ponosen. Pa moja
mama ob njem, kako žari, ko me drži pred mojo torto za tretji rojstni dan. Sama jo je
spekla. Zmeraj se rada pohvali, da mi za vsak rojstni dan speče torto. Nekaj časa posvetim
tej fotografiji, posneti z dedkovim fotoaparatom iz rjave torbe, ki ga imam sedaj
jaz. Prav všeč sta mi. Mah kurc. Bom že našla način, kako do razstave! Če mi nočejo dat
hriba, si ga bom pa vzela.
***
»Če bi le. Če bi le imela dovolj denarja …« podzavestno zapišem na kos papirja, medtem
ko kličem na mestno občino, urad za kulturo, da se gospe Jazbec najlepše zahvalim
za zavrnitev. »Ja, halo, govorim z gospo Jazbec? Tukaj Pavla Logar. V zvezi s projektom
Križev pot. Ne, Pavla Logar. Rada bi se vam zahvalila, da ste si vzeli čas, neprecenljiv
birokratski čas, in da ste potem nato spisali kup nerazumljivih papirjev ter moj projekt
zavrnili. Kaj … Ne, seveda kličem prav … Razen če morda vi niste prepričani, da ste
gospa Jazbec, to pa bi bil lahko problem, ja. Samo kulturna sem hotela bit, gospa. Se
zahvalit. Tudi vam lep pozdrav, tudi vam.« Seveda je odložila slušalko. Mešani občutki.
Lahko, da se mi v očeh nabirajo solze, lahko. Hkrati v trebuhu nekaj stiska. Diham težje.
Slišim, kako požiram slino. Kaj pa zdaj? S kemikom jezno nekajkrat prečrtam prej napisan
»Če bi le«. Nagnem se in pogledam pod posteljo, v upanju, da bi našla pajka. Lahko
bi ga poimenovala. Opazim ga v kotu, počiva ob svetu, ki ga je sam napletel. Lepo je
biti pajek. Na vratih potrka Tine. Povabi me na pašto. Z zamahi kake melodramatične
igralke nase zvlečem oguljeno spalno srajco ter s škatlo čikov svojo trpečo postavo
zvlečem do kuhinje.
***
Piščanec v smetanovi omaki ter razkuhani makaronasti polžki. S preveč sira. Poceni
sira. Klasično študentsko. »A maš kaj solate?« naivno vprašam. Kot da bi hotela poudariti,
da sem nekaj več, da pravzaprav jaz nisem več študentka. Tine, ubogi Tine, me
čisto ponižno pogleda ter odkima. Zavem se neumnosti superiornega tona, ki je bil posledica
še bolj neumne razdraženosti zaradi čisto majhnega vesoljnega potopa, ki ga je
moj manijalni ego doživel nekaj dni nazaj. »Lahko bi sunila kako glavo pri sosedi. Itak
ima cel nasad za vsemogoče sinove in hčere, ki pridejo ravno enkrat na leto naokoli.«