Oktober - Planinski Vestnik

trebna, pa zelo enostranska pa tudi vsesplošna,
saj jo prav tako imajo tudi druge
organizacije, kot so taborniki, ferialci, društvo
prijateljev mladine itd. Nove oblike dela, ki
so uperjene v prihodnost, temu je treba dati
več prostora naši vsakdanji planinski praksi!
Iste napake smo zagrešili, ko smo pričeli s
podeljevanjem znakov mladinskega vodnika.
Bil sem navzoč, ko so se ti znaki podeljevali
na prijateljski predlog (!) in to celo na tako
pristojnem forumu, kot je zbor načelnikov
mladinskih odsekov (!) na Zasavski gori 1963.
Tako imamo zdaj v kartotekah mladinske
vodnike, delavcev pa ne. Zavedam se, da
kadra manjka, in da je polovica morda to
čast zaslužila (op. pisca brez zgoraj omenjenih
seminarjev). Kriterij je pa le kriterij in odgovornost
pred vsemi pa je le odgovornost
posebno, če gredo ti znaki v desetine. Morda
si je mladina lahko privoščila ta spodrsljaj,
ko tudi člani pri častnih znakih nimajo najbolj
srečne roke.
Republiški seminar za mladinske vodnike naj
bi zajemal predvsem specializacijo za planinsko
upravno smer, kjer bi se vzgajali naši
bodoči odborniki upravnih odborov ter odsekov,
in na kulturno-prosvetno smer. Osnovni
pripravljalni seminarji pa naj ostanejo v
okviru koordinacijskih odborov in sposobnejših
mladinskih odsekov. Če je bil denar
vzrok temu, da nismo na to stvar prej pomislili,
smo jo napak uganili. Organizacija te
male planinske univerze, naj bi bila poleg
»inozemskega prijema« druga naloga našega
najvišjega foruma planinske mladine. Pri
obeh pa naj prideta do izraza praktičnost in
možnost sodelovanja mladih v odborih in
ustreznih odsekih v PD.
Glede na omenjeno stojimo na razpotju treh
poti:
ali po poti, kot jo hodijo mladinski odseki s
prirejanjem spominskih in orientacijskih pohodov,
turnih smukov, taborjenj, ki novince
sicer pritegnejo, kasneje pa zaradi stereotipnosti
odbijajo;
ali po poti alpinističnih odsekov, ki vzgajajo
nekaj kvalitetnih posameznikov, se pravi, naj
MO vzgajajo le skupine nadarjenih posameznikov,
ki naj v kratkem postanejo to, kar rabijo
PD; ali pa gremo po poteh planinske
družabnosti, kar morda najbolj privlačuje
mlade ljudi v PD. Pa naj bo to prirejanje izletov,
petja planinskih pesmi, mladinskih večerov
s planinskim plesom, skratka akcij,
kjer se mladina spoznava v planinskem
vzdušju in okolju.
Po kateri poti bomo krenili?
In nasploh kam nas vodi pot? Množice tja,
kjer jim utiramo ceste in markirane steze,
koče in domove, žičnice in hotele. Planinec pa
tja, kjer jih še ne ujame reka brez povratka,
ljudi brez določenih planinskih ciljev, ki se
skrivajo pod krinko »rekreacije v gorah«.
Zaenkrat je tudi poleti teh mirnih otokov v
gorah še dovolj, vsaj kar se tiče našega alpskega
pogorja.
Pozimi pa je stvar drugačna. To je še svet
divje krasote naših gora, kjer ceste in markirane
steze izginejo, kjer je pristop omogočen
le iskrenim občudovalcem gorskega sveta.
Zato je treba priprav in ljubezni do gora brez
laži. Zaprta je večina koč in zimske nevarnosti,
ki jih zastavlja narava, niso za vse.
Zimski svet — to je še svet, kjer lahko pričnemo
s totalno vzgojo ne samo naše mladine,
ampak vseh ljudi, ki v tej dobi zaidejo vanj.
Večini le ne bo treba polagati prve črke gorniške
abecede, mladini pa. Seveda bo to potrebno
storiti varno, da ne bo nesmiselnega
žrtvovanja in nesreč. K sreči pa tudi doba
največjega navala množic v gore traja v juliju
in avgustu, potem pa polagoma preide,
tako da si vsak lahko izbere svoj mesec glede
na svoje sposobnosti in izurjenost.
Sicer pa, ni jih lepših gora, kot so spomladanske
in jesenske, da o zimskih niti ne govorimo.
Ne zaradi množic ne zaradi vročine
in soparice poleti, to je treba doživeti. In če
bomo gore enkrat v zimskem času obiskali,
nas drugič ne bo treba posebej vabiti.
Zanimivo je vprašanje: dandanes gre le alpinist
in redki izurjeni planinci v kraje brez
koč in steza, večina pa tja, kjer to že obstoji.
Kdo od obeh skupin bolj uživa?
»Pusti peti moj'ga slavca, kakor sem mu grlo
ustvaril«.
Ljudje smo si različni, tako prvi kot drugi
si ne moremo lastiti monopolizma, čeprav so
prvim gore njihova dejavnost, drugi pa so
solastniki in souživalci gorskih lepot.
V tej smeri ne bo odgovora. Iskali ga bomo
v poglobljeni ljubezni do gora in v še večji
izkušenosti onih drugih, ki bodo zato tudi v
drugih letnih časih izven letnega obiskovali
večne ljubljenke svojega srca — gore. Tem
obiskovalcem pa bomo morali pridružiti našo
mladino, to bo naš delež k napredku planinstva.
Tu drži naša pot naprej.
Uvod
Srečna
gora
Ing. N a d j a F a j d i g a
V trenutkih zatišja groze med grmenjem plazov
je svet samo še molk in mir in noč.
Snežni vihar besni že tretjo noč in krohot
slapov snega, ledu in kamenja čez previsne
skale in skozi Herzogov in Heckmaierjev ozebnik
moti le počasno drsenje teles, pokritih
z dvema šotorskima vrečama kot z mrtvaškim
prtom. Privezana so na poševni, viseči polici
in pod pritiskom svežega snega drse počasi