Oktober - Planinski Vestnik

dena gmota premika. Razna podjetja in planinske
organizacije prirejajo podrobne zemljevide
po predlogah državnega topografskega
zavoda in topografskega atlasa Švice. Paroplovna
družba Wierwaldstattskega jezera je
npr. izdala izredno plastičen zemljevid tega
jezera in njegove gorske okolice. Nemško in
avstrijsko planinsko društvo je že 1. 1874 izdalo
'zemljevid Otztalskih Alp v merilu
1 :50 000. Spočetka je dala takšne zemljevide
izdelovati na osnovi topografskih kart
vojno-geografskega inštituta, od 1. 1911 pa je
imela lastni zavod in je uporabljala samostojne
meritve in stereofotografijo. Avstrijski
urad za meritve je za planinstvo vedno dajal
na razpolago podatke o triangulacijskih in
drugih merjenjih ter proučevanjih ledinskih
in geografskih imen. Podobno razumevanje
za planinsko in turistično kartografijo najdemo
v Britaniji, v ZDA in še v mnogih
drugih državah.
Slovenska planinska kartografija ima kaj
skromen razvoj, ki daleč zaostaja za sicer
mogočnim razvojem našega planinstva od
ustanovitve Slovenskega planinskega društva
(SPD) 1. 1893 do danes. Spočetka so bili naši
planinci navezani na uporabo nemških topografskih
zemljevidov dunajskega vojno-geografskega
zavoda in turističnih kart, ki so
jih za naša pogorja izdajala založniška podjetja
Lechner, Mittelbach, Ravenstein, Freytag
in Berndt. Časopis nemškega in avstrijskega
planinskega društva je 1. 1883 priobčil
v prilogi zemljevidno skico Julijskih Alp v
merilu 1 :860 000, ki jo je priredil Julij Kugy.
Risba je črtna, enobarvna in zelo preprostega
videza. Imena so seveda nemška. Tista pa, za
katera ni bilo nemških oblik, so kaj čudno
zapisana, npr. Czersoča, Skerlatica, Punica,
Ferdame Palica, Martulik, Prisanig, Lanšepca,
Lepeina potok, Looch, Smicheu itd. Od Bovca
do vasi Soča je označena cesta, ki je v načrtu,
dalje v Trento samo pešpot, na Vršič pa z
obeh strani le steza. Prav zanimiv dokument
za razvoj turizma pri nas!
Pri Lechnerju na Dunaju je 1. 1907 izšel zelo
dober zemljevid zahodnih Julijskih Alp v
barvnem tisku merila 1 : 50 000, ki pa je imel
za naselja večinoma le nemška imena (npr.
Flitsch za Bovec, ki so ga naši pisali takrat
Bole), za gore pa spačena imena (npr. Veunca,
Osebnik, Bouci Grintouc). Vojno-geografski
inštitut na Dunaju je 1. 1910 natisnil nemško
karto Julijskih Alp in Karavank v merilu
1 : 50 000, 1. 1913 pa zemljevid Karavank, Savinjskih
Alp in Triglavskega pogorja v merilu
1 :200 000.
Borbi za posest naših gora se je tedaj pridružila
borba proti ponemčevanju in pačenju
naših geografskih imen. SPD je opozarjalo
založbe na takšne spake in skušalo s popravki
izboljšati zemljevide za planince, potem pa je
pričelo pripravljati lastne izdaje. VI. Ružička
je 1. 1904 priobčil v Planinskem vestniku
(PV) »Načrt zemljevida skupine kaninske« v
merilu 1 : 75 000, a kot Ceh ni zmogel imenoslovja,
čemur se ni čuditi, saj nam še danes
povzroča mnogo težav. Pisal je npr. Jerevca,
Vaucha, Rivežni, Črni Vohu, Bovecka souteska
itd. Led je bil prebit s slovenskim zemljevidom
Julijskih Alp merila 1 :75 000, ki
ga je priredil Alojz Knafelc in ga je izdalo
SPD 1. 1910. Dve leti nato je Tržaška podružnica
SPD izdala Knafelčev zemljevid »Okrožje
Trsta« v merilu 1 :100 000. Imena je Knafelc
ugotavljal na terenu in so bila pristna, toda
tehnična izdelava je bila pod silo razmer
zelo preprosta in se zdaleč ni mogla kosati z
nemškimi kartami. Od gora so bili prikazani
le grebeni, višinske točke in imena v črni
barvi, poleg teh pa vode v modri in pota v
rdeči barvi.
V enobarvnem tisku in z grebensko označenimi
gorovji je izšel zelo preprost zemljevid
Gorenjske v merilu približno 1 :75 000, ki
ga je založila Katoliška bukvama v Ljubljani
brez navedbe avtorja, kartografa tiskarne
in letnice izdaje. Za izdelavo kart v
ploskovni tehniki, je bilo SPD navezano na
nemška podjetja. Tako so mu v Gradcu natisnili
kartico Gi-intavec, po avstrijski specialki,
kjer je relief prikazan s črtkami. Tiskana
je bila v formatu dvojne razglednice
in imela z rdečimi pikčastimi črtami označene
poti.
Pred prvo svetovno vojno je P V objavil nekaj
zemljevidnih skic naših gorskih pokrajin, nekatere
kot priloge, ki so pojasnjevale vprašanja
imenoslovja kot npr. Tumov zemljevid
»Ložko gorovje« (Mangrt—Jalovec) v PV
1 1911 in zemljevid Rezije, priložen članku
H. Tume v PV 1. 1913.
V letih stare Jugoslavije se raven planinske
kartografije ni kaj prida dvignila. Kmalu po
prvi svetovni vojni je SPD izdalo karto Karavank
in Podravja v barvni litografiji in
v merilu 1:150 000. Knafelčeva karta Julijskih
Alp je izšla 1. 1923 v drugi, 1. 1936 pa
že v četrti, popravljeni izdaji, ki je bila toliko
izboljšana, da so bila vnesena v rumeni
barvi še zimska pota. Podružnica SPD Tržič
je 1. 1930 izdala Knafelčev zemljevid Karavank.
ki je bil spet grebenski in tiskan v
treh barvah. Ta je 1. 1937 doživel drugo izdajo.
V povečani obliki so bili ti zemljevidi
postavljeni na izhodiščnih železniških postajah
kot orientacijske table za planince. Na
vrsto je prišlo tudi Zasavje. Adalbert Potočnik
je narisal karto »Zasavje in Dolenjsko
gričevje« v merilu 1 :100 000, ki so jo natisnili
1. 1935 v trobarvni litografiji. Izšla je
tudi karta Zasavja v merilu 1 :200 000. Svoje
predvojno delo je nadaljeval tudi Henrik
Tuma in je ob proučevanju alpskega imenoslovja
priredil »Toponomastični zemljevid
skupine Triglav-Škrlatica« v merilu 1 : 37 500.
ki ga je narisal Ostoj Tuma in ga je v tribarvnem
tisku izdal menda 1. 1930 Turistovski
klub Skala. Kakor pove ime, je bil glavni
poudarek tega zemljevida na imenih; narisan
je bil v grebenski tehniki, imel pa je označena
vsa pota in je bil zelo uporaben tudi
na turah. V isti tehniki sta bila izdelana Tumova
zemljevida Begunjščice merila 1 : 75 000
in Beneške Slovenije merila 1 : 100 000. Prvi
je bil objavljen v PV 1. 1932, drugi 1. 1934.