Oktober - Planinski Vestnik

leno zelenkasto, fosforno modrikasto, žareče
belo. Ples plamenov, igra svetlob, slovesni
ognjemet. Grom za gromom, tako hitro, da
jih odmevi vežejo v en sam veličasten pošastno
grmeč orkester. Prelestno je. Zakaj
človek ne more vse življenje ostati vsaj malo
otrok, da bi se še mogel čuditi. Vsaj malo
mlad, da bi še mogel ljubiti. Res čudijo se le
otroci, res ljubijo le mladi. Stari vedo, kaj
je ljubezen. Zato in takrat so stari.
Sedaj, suh prasket vsenaokrog, silovit udarec
ostro za njim, belo žareča svetloba, duh po
ozonu in žveplu; razklano nebo: prva strela,
prva iskra med zemljo in nebom. Prav blizu
nekje. In že druga, tam tretja, slepeči stebri
vsepovsod! Kam upreti pogled sredi padajočih
ognjev? Silovit tresk me požene pod napušč.
Uboge smreke, ubogi macesni, ti zeleni koledarji
gorskega časa. Mnogo vas bo padlo
nocoj, toda kaj je to v primeri s človekovo
žago. Narava si gozd vselej le ustvarja, tudi
ko uničuje previsoko zrasla drevesa.
Kako grandiozno je dogajanje v blisku! Prasketajoči
pilotni sunek iz oblaka tipaje pripravlja
pot razelektritvi, prav blizu tal se
odloči za najbližjo mu pot najmanjšega upora
— prav kakor ljudje. Po njej potem švigne
iz zemlje v nebo ognjeni steber glavnega
udara, sto tisoč amperov razbije atome zračnega
kanala v žarečo ionizirano plazmo, silovit
udarni zvočni val sc požene iz nje vsenaokrog,
še drugič, še tretjič, desetkrat če
treba, vselej po istem bliskovnem kanalu.
Zakaj vse to, zakaj prav tako, kdo bi vedel?
Premnog »kako« smo že iztrgali naravi, nobenega
njenega »zakaj« še do kraja. Mar
vemo, kaj je elektrika in zakaj je? Bomo
sploh kdaj res vedeli?
Prve kaplje, redke in težke! Debele, da dvigajo
pesek, kjer padejo. Vem: nevarni nevihtni
vrtinčasti valjar oblakov nad nami je
mimo, sedaj pride voda, zdaj zdaj se predre
veliki zbiralnik nad zemljo. Kot bi se zrušil
jez, se ulije, da je vse ena sama vodna zavesa,
blesteča se v soju slepečih udarcev.
Voda, vsepovsod voda, ta pravir življenja,
njegovo pravo domovje. Ce hočeš življenje
razumeti, poglej v vodo. Kljub dežju venomer
treska, vsenaokrog. Nevihta, kot je še nisem
doživel — tik koče to pot! — v gorah — zopet
v polno, kar tla je streslo!
Vidim: Kugy in Tožbar tam pod Stenarjem
nekje se stiskata pod previs. Ob vsakem blisku
se stari vodnik pobožno prekriža px-ed ognjeno
smrtjo.
Vsenaokrog pada ogenj, povsod vonj po smrti.
Ne vzdržim več, izpod strehe moram, na
prosto. Pa če zadene? Vedel ne bom, bliska
ne videl, treska ne slišal, žeja po absolutnem
je večja od strahu pred našo večno spremljevalko.
Saj le izpopolnitev, nujna dopolnitev
življenja je smrt, prirodna njegova sestavina
in višek. Saj jo na tihem pričakuješ vse življenje.
Ti je elektrofiziku možen lepši odhod
kot v očiščujočem žaru nebeškega bliska?
Pelerino čez glavo in ven v naliv! Božansko
je. Tu si, izvirna resnica narave, tik okrog
mene, nikdar ti ne bom bliže, kar hočeš, napravi
z menoj. Da bi razumel zgradbo zadnje
travnate bilke, bi moral poprej razumeti ves
svet. Svetovi so se morali roditi in razbiti,
da je lahko zacvetela najmanjša cvetica. Kako
naj te potem res razumem, blisk, kako naj
atom res razume vesolje, delček celoto? In
kaj bi pridobil? Mar ne bi bilo, kot če bi
odprl telo ljubljenemu živemu bitju. Bi ga
potem še ljubil, še tako kot prej, ko nisem
vedel? Ljubezen je slepa, mora biti slepa.
Naenkrat ropot povsod naokrog, po strehi, po
drevju, po plašču, kot s tisoči bobnov. Listje
je zvrtinčilo skozi zrak, dve ptici sta prhnili
iz teme pod napušč in nasršeni obsedeli pri
človeku. Le v največji nuji se žival zateče
k njemu, pa če jo je on sam ranil. Ve, da
jo le njegova nadmoč lahko reši, če hoče.
Seveda, ubilo bi ju: toča, kot oreh debela!
Vodno zaveso s strehe je zamenjala ropotajoča
ledena. Vse vdolbine se polnijo z belino,
po pobočju se kotali zrnje neurja. Neznosno
postaja, tako bije, zopet pobegnem pod streho.
Lovec strmi skozi vrata. Kaj neviht, da je
že videl, ampak tale nocoj, saj to je prava
divja jaga, sam sodni dan.
Bobnanje toče, zveneče činele strel, violine
vetra v drevju. Potem pa iznenada še udarec
kot veliki sklepni akord — in orkester narave
utihne, kot- da mu je skrivna taktirka na mah
odrezala vse instrumente. Le še daljnji odmevi
groma, le pohleven dežek še pada na
belino v gozdu, prekrito z zeleno preprogo
odbitega bukovega listja. Nenadno, kot je bilo
prišlo, tako je odšlo.
Zdajci se tema razpolovi. Nevidna roka potegne
za vrvco meglene zavese: velikanski
oder se odpira, ogromna črna kulisa se pne
v zvezdnato nebo: Rjavina, moja gora! Vse
dalje se umika zastor. Odrska luč trepereče
bliskavice iz odhajajočih oblakov osvetljuje
temno steno od vrha do tal. Kaj vidim, je
resnica ali privid? Na dolgem vršnem gre-