Oktober - Planinski Vestnik

3. Društvo mora gledati na to, da avtorizira
svoje vodnike.
4. Društvo naj vsak napad pošteno odbije in
zavrne. Ne bodimo pohlevne ovčice kakor
doslej, sai smo se prepričali, da s kulantnostjo,
prijaznostjo in samozatajevanjem nič
ne dosežemo.
No, načelo, ki ga je dr. Tominšek postavil pod
1. točko 1 glede samostojnosti podružnic in
samo nadzorovalne in vodilne vloge OO, mu
je pozneje, kakor bomo še videli, povzročalo
precej glavobola in razočaranja.
V nadaljnjih nekaj letih pred izbruhom prve
svetovne vojne 1. 1914 je OO opravil mnogo
uspešnega dela na gradnji novih, zlasti pa
na obnavljanju in poveča vanju obstoječih
planinskih postojank in potov, pri čemer se
je povsod poznala pobudna in tvorna roka
dr. Tominška. To je veljalo tudi za širjenje
planinske organizacije na nove podružnice in
gradnjo novih podružniških koč, poživitev
podružniškega delovanja in pomoč, kjer je
slabelo in plahnilo. Uspešna je bila akcija,
da dobi SPD besedo pri avtorizaciji gorskih
vodnikov (nov vodniški red Dež. odbora za
Kranjsko in priznanje Namestništva v Trstu),
prireditev vodniškega tečaja (20 udeležencev)
v Ljubljani in začetki ustanavljanja reševalnih
postaj SPD ter pridobivanje in usposabljanje
reševalnih moštev iz vrste domačinov.
Na občnem zboru SPD 24. aprila 1908, je
zaradi šibkega zdravja dotedanji dolgoletni
načelnik Orožen, odklonil ponovno izvolitev.
Za novega načelnika ie bil soglasno izvoljen
dr. Fran Tominšek. Pri tem je prišlo še do
druge važne spremembe. Dotedanji zaslužni
urednik Planinskega vestnika, Mikuš, je bil
na lastno prošnjo razrešen, za njim pa je
uredništvo prevzel načelnikov brat dr. Josip
Tominšek, takrat profesor na klasični gimnaziji
v Ljubljani.
Dr. Tominšek je kot novi načelnik smotrno
in z uspehom krmaril SPD. Pri tem so ga
družno podpirali planinski sodelavci v OO in
v podružnicah. Pri podružniški organizaciji
pa se je dogajalo, da so se nekatere spuščale
v gradnjo koč, ne da bi imele zadostna sredstva.
Na pomoč je moral priskočiti OO, kar
pa je zelo slabilo njegovo lastno gmotno
stanje. Tudi podružnice niso redno oddajale
določenega sorazmerja prispevka za Planinski
Vestnik, ki ga je vzdrževal OO, in so ga
dobivali vsi člani že s plačilom članarine.
Zato se je med članstvom osrednjega društva
začela pojavljati nejevolja, češ da OO preveč
popušča nerednim ali nesposobnim podružnicam.
Po drugi strani pa so se z vedno krepkejšim
razvojem nekaterih delovnih podružnic začela
pojavljati stremljenja po večji besedi v OO
in vodstvu društva. To je dobilo izraza v posebni
okrožnici cerkljanske podružnice in analogne
resoluciji kranjske podružnice, ki jo
je zagovarjal njen predstavnik dr. Kušar in
v kateri se je celo zahtevala reorganizacija
SPD tako, da se spremeni v Zvezo podružnic,
osrednje društvo pa postane podružnica.
Dr. Tominšek je v tem novem položaju takoj
začutil, da gredo podružnice s svojimi, za
celotnost društva nevarnimi zahtevami, predaleč.
Pokazal pa je izredno prožnost in spretnost,
pri čemer je energično vztrajal pri načelu
enotnosti slovenske planinske organizacije.
V sporazumu z OO je izdelal načrt novih
(spremenjenih) pravil, tako da so dobile v
osrednjem odboru podružnice 6 poverjenikov,
Ljubljana pa 11 odbornikov. Podružnice so to
spremembo pravil sprejele in končno je bil
po poročilu in predlogu samega dr. Kušar j a
sogfasno sprejet tudi na občnem zboru Osrednjega
društva 29. 4. 1911. Kljub temu je v
bistvu ostalo vse pri stai-em, ker podružnice
niso pokazale interesa, da bi se poslužile pridobitve
in začele aktivno sodelovati po svojih
poverjenikih v OO. Na zboru delegatov
24. 11. 1912 je zato dr. Tominšek lahko upravičeno
ugotovil, da novi ustroj društva ni
pokazal svoje pomembnosti.
Med člani osrednjega društva pa se je pojavil
še nov važen problem: gojitev alpinistike
in smučanje. Videli so, da OO tej planinski
dejavnosti in vzgoji ne posveča nobene
ali vsaj zelo malo brige. Tudi to je sprožilo
nezadovoljstvo s poslovanjem OO. ki za
enkrat še ni dobilo oblike neke opozicije,
odprlo pa je vprašanje, ki je zahtevalo
ustrezne rešitve.
Ob izbruhu prve svetovne vojne 1. 1914 je
Slovensko planinsko društvo zasedalo celotno
Triglavsko pogorje (Vzhodne Julijce), Karavanke,
Savinjske alpe in Pohorje ter nižje
planinske predele s svojo organizacijo Osrednjega
društva v Ljubljani in 24 podružnicami
s skupno 3337 člani, 27 oskrbovanimi in 7 neoskrbovanimi
planinskimi kočami in domovi
ter obsežnim omrežjem zavarovanih in zaznamovanih
potov. Naj mi bo dovoljeno ugotoviti,
da je s tem zaključilo svoje herojsko
obdobje, v katerem je tako odločilno in
uspešno deloval in društvu načeloval dr. Fran
Tominšek.
Po prvi svetovni
vojni
Po prvi svetovni vojni je nastal za SPD in
osrednje društvo v Ljubljani popolnoma nov
položaj. Osrednje društvo se je z dohodki iz
nekaterih postojank, ki so še mogle poslovati
in s prostovoljnimi prispevki mnogih članov
ob tihi petindvajsetletnici ter s spretnim poslovanjem
zaslužnega gospodarja in blagajnika
OO Ogorelca rešilo velikih dolgov, v
katere je zabredlo s svojo gradbeno dejavnostjo
in Planinskim Vestnikom pred vojno.
Po drugi strani pa je izgubilo SPD vse postojanke
in prelepe gorske predele onstran nove
državne meje med Italijo in Jugoslavijo. Boleči
udarec je le deloma zacelila pridobitev
nemških planinskih postojank. Mnoge koče so
bile med vojno izropane in občutno poškodovane.
Njihova obnova je zahtevala obilo
dela in velike gmotne žrtve. To nalogo je OO
pod vodstvom dr. Tominška uspešno rešil.
V prvih letih po vojni se je naša planinska
organizacija okrepila s prirastom več novih