Oktober - Planinski Vestnik

More documents

Recommendations

Info

Šmarna c/ora (6S7 m) — Po sliki A. F. iz l. 1913 saj ji je leto poprej (1848) posvetil pesem enakega imena, nekak pendant Nebeški procesiji. Med stalnimi gosti Prešernovega strica je vredno posebej omeniti Matevža Gradiška- Faustusa 7 , domačina iz Zgor. Gameljnov, enakih let in prav tako veseljaške narave. Bil je daleč znan homeopat in goreč pridigar, ki so ga romarji kaj radi poslušali. Še rajši pa so se zatekali v njegovo »Puščavo«, kakor so rekli v samoto odmaknjeni hišici, ki si jo je bil zgradil nad cesto iz Šmartna proti Tacnu in si uredil v njej kapelo, lekarno ter ordinacijsko sobo. Prešeren ga je rad kdaj pa kdaj podražil s citati iz Fausta. Vpletel pa ga je tudi v Romanco od Strmega grada ali kakor ji je dal v drugi verziji naslov Pesem od zidanja cerkve na Šmarni gori. Pet let po smrti Prešernovega strica (1842) srečamo na Gori pesnikovega dobrega prijatelja Matevža Langusa pri slikanju velikega oltarja in kupole v presbiteriju. Njegova največja mojstrovina pa je v veliki kupoli (1846/47), kjer je upodobil tudi samega sebe ter signiral na stebru, ob katerega je naslonjen: MATEVSH LANGUS IS KAM- NJEGORIZE NA GORENSKIM. Veščaki vidijo med gručo romarjev na drugi strani tudi Prešerna in Julijo. Medtem ko je Langus samo po fantaziji prikazal na ozadju razgled s Šmarne gore, ga je ' SBL, 240. v drugi polovici stoletja realistično zajel znameniti slikar gorskih panoram, koroški rojak Marko Pernhart (Pernat, kakor se je kdaj tudi sam podpisal). To veliko štiridelno veduto hrani poleg njegove veličastne panorame s Triglava naš Narodni muzej. Vse pogosteje so poslej obiskovali Šmarno goro ljubljanski ljubitelji prirode, med njimi posebno znani France Kadilnik, »probuditelj slovenske turistike 8 «. Za njim se pojavi bratovščina »planinskih piparjev«, večinoma iz vrst trgovskih nameščencev in nižjih uradnikov. Iz njih je izšla pobuda za ustanovitev Slov. plan. društva (SPD), ki se je gotovo započela že na njihovih rednih šmarnogorskih sestankih, dobila pa dokončni izraz na Stolu 9 . Na novega leta dan 1895 so prinesli v mežnarijo na Gori novo vpisno knjigo, vezano v debele, okovane platnice, »ker ravno na Šmarni gori spominska knjiga največ trpi 10 «. Še tisto leto je bilo vpisanih 1425 obiskovalcev, naslednje leto pa že v prvem tromesečju 454. Izlet na Šmarno goro je pomenil še v mojih dijaških letih (na prelomu stoletja) za marsikoga kar izdatno turo. Samo petičnejši meščani so se lahko s kočijo potegnili do Tacna ali vsaj z vlakom do Vižmarjev. Študentovs SBL, 420. • PV 1953, 211. PV 1895, 13.
ski pari je bil na razpolago le »štifletencug 11 « ali »per pedes apostolorum«, kakor se je temu bolj izbrano reklo. Že za šišenskim kolodvorom smo jo ubrali po mehkem kolovozu ob železnici, da nam ni bilo treba požirati prahu na trdi cesarski cesti. Tudi onkraj Vižmarjev smo si poiskali stranskih poti do lesenega tacenskega mostu, kjer se nam je včasih posrečilo prelisičiti mostninarja za tisti ubogi krajcar, ki ga je jemal od pešcev, a je šel nam težko iz žepa. Na Gori smo lahko dobili zanj izdaten kos domačega kruha, saj nas je čakala potem še dolga pot do mesta, če smo se vračali čez Gameljne in Ježico, kar smo v takem primeru tudi največkrat storili... Ljubljančanom je bila za pristop iz Tacna znana le zložna romarska pot. Nam mladičem je bila vse preveč od rok, zato smo se rajši zagnali po nedovoljenih bližnicah čez Spod. Kuhinjo, ki so jih tedanji lastniki gozdnih parcel zaman prepletali z raznovrstnim trnjem in drugo šaro (bodeče žice takrat še niso poznali). Kasneje so se tega Sisifovega posla naveličali in se celo sprijaznili z markacijami, ki so skraja tudi sproti izginjale. Da se ne izmaknem kronološkemu zaporedju, naj vpletem tu značilno, pa še malo znano anekdoto o Ivanu Cankarju. Nekoč, že proti koncu vojne, je dejal svoji dobri prijateljici Zofki Resnikovi, ko je pogovor nanesel tudi na smrt in si je ona želela, da bi jo zagrebli na kakem samotnem vaškem pokopališču: »Veš, Zofka, kje bi bil pa jaz rad pokopan? — Na vrhu Šmarne gore, pa tako, da bi do komolca roko molel iz groba in vsem ljubljanskim mogočnežem kazal figo 1 ' 2 «. Ta želja se mu kajpada ne bi mogla izpolniti, tudi če bi jo bil zapisal v testament. Vseeno ga še danes vidim v tej groteskni pozi, kadar koli grem mimo tiste majhne nekropole nekdanjih šmarnogorskih kuratov, med katerimi počiva tudi Prešernov veseljaški stric ... Po tegobah dolge vojne, med katero je tudi Šmarna gora žalostno samevala, pa so kmalu spet oživela njena pobočja v trumah novih obiskovalcev. Zdaj so prišle na vrsto poprej popolnoma nepoznane Skale nad Vikrčami s svojimi romantičnimi turnci. Kajpada so ti zamikali sprva le mladino, zlasti Veliki turne, na katerem so se urili naši prvi alpinisti. Zal, da je kmalu terjal nekaj smrtnih žrtev in je zato občina postavila veliko napisno desko z naslednjim svarilom: »Prepovedano je naskakovati ,Turne' brez polne plezalske opreme (klini, plezalke, plezalska vrv).« Nek šaljivec je k temu pripisal še: cepin! — S stene kraj Turnca je 7. novembra 1926 omahnil v smrt Alojz De Reggi, ko se je bil oprijel razmajane skale. Malo pred tem so ga neki izletniki videli na samem Turncu, ki mu je neštetokrat splezal na teme in menda tudi prvi. Aljaž mu je zapisal v slovo: »De Reggi je bil simpatičen, tih, nedolžen, prijazen mladenič. Škoda, škoda zanj!... Letos je kot vodnik drugim preplezal štirikrat Triglavsko steno, nevarno »Nemško pot« ... Smejal se mi je, ko sem mu prijazno žugal s prstom... Kraj na Šmarni gori, kjer se je ubil, mi je znan, ker sem jaz pod Šmarno goro doma ...«" Z zgranjo železniškega postajališča v Mednem leta 1925 »se je Ljubljana primaknila k Šmarni gori vsaj za 15 do 20 minut«, kakor je to ugotovil Josip Wester, njen največji oboževalec, v Odprtem pismu predsedniku SPD. 11 Približala se je pravzaprav le dotlej povsem zapuščeni Grmadi, ki nam jo je tako šele Wester odkril in ki je dobila najprej po njem imenovano grebensko pot. V P V ne najdem nobenega poročila o otvoritvi te potd, pač pa jo je »post festum« podrobno opisal Rud. Badjura 15 , Wester sam pa nam je šele 27 let kasneje povedal, kako jo je iskal in kako sta jo s pok. Al. Knafelcem »dva dni meseca marca 1927 trasirala in lisala. ne da bi jo kaj nadelala.« 16 V Odprtem pismu je terjal še nekaj več: alpiniziranje Grmade. To se je zgodilo že naslednje leto, ko je bila zgrajena zavarovana plezalna pot. Poročilo o njej pravi: »Čudno je slišati, a vendar je res, da se je napravila prava, s klini in z žicami zavarovana pot čez skale, kjer pada Grmada navpik proti Vikrčam ... V nedeljo 11. junija t. 1. je bila plezalna steza otvorjena ... Precejšnja skupina ljubljanskih turistov se je udeležila obhoda in se uverila, da je nova pot res prava turistovska steza ...« Plezalna pot. ki sta jo po načrtu Al. Knafelca, z dvema variantama v zgornjem koncu, skrbno nadelala znana veščaka za tak posel, kranjskogorski Hanza Vertelj in trentarski Kravanja-Kopiščar ter je prevzel na svoje breme vse stroške za nabavo potrebnega železja ljubljanski primarij in navdušen planinec dr. Jos. Pogačnik, je presegla vse pričakovanje. Marsikatero nedeljo in praznik se je kar trlo na njej podjetne mladeži, ki je preizkušala tu svoje sposobnosti za zahtevnejše gorske vzpone. Pa tudi odraslih planincev ni manjkalo, ki so trenirali tu pred večjimi turami ali sicer hodili utrjevat svojo kondicijo. Drugi Westrov predlog v omenjenem pismu, da se napravi navadna zaznamovana pot po Grmadinem grebenu od Vikrč takoj vkreber, je bil medtem že ostvarjen kot Westrova pot, ki sem jo malo prej omenil. Pa še nekaj je predlagal: zložnejšo prečnico kot višinsko promenadno pot po južnem pobočju Grmade, od vstopa plezalne poti naravnost v Gorjančevo sedlo. Verjetno si tega terena ni dobro ogledal, sicer bi se bil sam prepričal, da bi taka pot terjala ogromne stroške, če bi hotela v enakomernem vzpodu premagati neštete tehnične probleme, na katere bi naletela. Po drugi strani pa tudi ni bilo nikake prave 11 »Štifleti« so bili visoki čevlji z všitimi elastičnimi jeziki nad členki namesto okornih vezalk, in zato splošno priljubljeni. 1! Miha Maleš, Umetniški zbornik II, 160. " PV 1926, 283. " PV 1927. 19. 15 PV 1927, 139. 18 PV 1928, 185.
Page 1 and 2: 70 LET
Page 3: Uvodna beseda Z letošnjim letom st
Page 6 and 7: novi ideal. In kaj bo dosegel? Okrn
Page 8 and 9: enu se v odbliskih beli perjanica
Page 10 and 11: trebna, pa zelo enostranska pa tudi
Page 12 and 13: trhel led, komaj še vidim, tako go
Page 14 and 15: Južna stena. Zleknem se na vroči
Page 16 and 17: stavil. In ljudje postavljajo ploš
Page 18 and 19: visokim vrhom na severozahodu zaklj
Page 20 and 21: dena gmota premika. Razna podjetja
Page 22 and 23: Za knjigo Naš alpinizem, ki je iz
Page 26 and 27: potrebe po njej, saj vodi že oddav
Page 28 and 29: nosti za slovensko planinstvo bi bi
Page 30 and 31: 3. Društvo mora gledati na to, da
Page 32 and 33: mu je dr. Fran Tominšek. Sledili s
Page 34 and 35: meteorologije in zdravstva, iz plan
Page 36 and 37: itnih hib in zgrešenih smeri ni om
Page 38 and 39: šop smrečja ali motvoz pod stopal
Page 40 and 41: Borba za narodno samostojnost je da
Page 42 and 43: Počitek v Radovni Foto: Pavel Kuna
Page 44 and 45: Tudi na kline so nas omenjene knjig
Page 46 and 47: in predstavniki sosednih planinskih
Page 48 and 49: »Mislimo, da naj bi žig ,Mladike'
Page 50 and 51: kočo, 1 izlet na Uršljo goro, 1 i
Page 52 and 53: sek odpravo v Dolomite, ki je bila
Page 54 and 55: tablic, zaves, namiznih prtov in os
Page 56 and 57: v »Die Alpen«. Omembe je vreden t
Page 58 and 59: vilo onih, ki z avtomobili, motorji
Page 60 and 61: zato prisrčnejši. Kmalu so Avstri
Page 62 and 63: ekspediciji. Istočasno bo udeleže
Page 64 and 65: plezanja. Maestri je izjavil, da je
Page 66: pografiji. Prostor za geologijo, mi
Page 69 and 70: MEDNARODNA ŠPEDICIJA, TRANSPORTI I
Page 71 and 72: LE DOBRO OPREMLJENEMU PLANINCU GORE
Page 73: patentirano žico, svetlo in pocink

Oktober - Planinski Vestnik

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?