Oktober - Planinski Vestnik

novi ideal. In kaj bo dosegel? Okrnelo telo
pa suhe možgane. Kogar bogovi hočejo
kaznovati, tega udarijo s slepoto. Stara je ta
resnica.
V somrak jesenskega večera je vedro zagostolela
pesmica: gozdni jereb je zapel, žagi
nakljub, vsem žagam nakljub. Ljubezen v
pesmi, pesem v ljubezni, tem sladkem strupu
življenja, ki brez njega ni življenja. Dante
je verjel, da je moč ljubezni, ki edina zamore
gibati Sonce in zvezde. »Nikoli ni zadosti
rož, nikdar v ljubezni ni prevroče« pove
jasna jerebova kitica. Govorna sredstva živali
daleč presegajo človekova. Le malo govora
z jezikom in ustnami, a si vendarle vedo
povedati vse, kar jih navdaja. Polne skrivnosti
so živali človeku, kajti vse bolj se jim
odtujuje. »To kar človeka loči od živali, je
kaj malo v primeri s tem, kar žival že je,«
pravi Jean Rostand. Le kako je tale jatica
drobcenih strnadov vedela, kdaj in kam morajo
v letu zaviti natančno vsi hkrati? Vendar,
tudi takle piikupen ptiček mori stokrat na
dan. Roparska žival je, toda kdo to ni na
tem svetu?
Človek živali ne rezume več. Biološko sam
še ves žival se je spečal z božanstvom, a pri
tem ni postal bog, temveč zmene, ponesrečena
žival, ki se je obrnila sama vase, pa ne vidi
več studencev življenja vsenaokrog samega
sebe, svoj lastni ujetnik je in suženj. Suženj
svojega urejevateljskega besnila, ki hoče
vsako stvar zavarovati s številko in imenom
zakleniti v varen predalček. Naposled sta mu
številka in ime važnejše od stvari same. Pravijo,
da loči človeka od drugih živali to, da
je žival, ki se smeje; predvsem pa žival, ki
ustvarja: v svet vnaša stvari, ki jih tam ni
bilo. Ne bi nikdar bilo, saj jih narava ne
potrebuje. Čudovite so po svoje te stvari, res
je, a njih resnična koristnost človeštvu je več
kot dvomljiva. V dobrem stoletju si bo moderni
človek zapravil vso življenskost svojega
rodu vseh časov. Svoje mrtve tehnike
pač ne zna uporabljati v resnično korist svoje
rase, ampak z njo vse bolj uničuje živo naravo.
V treh, štirih stoletjih, računajo, bo
degeneracija, to ostro selekcijsko orodje narave,
pri vsej najvišji civilizaciji s človeštvom
opravila, če se ne bo brž spametoval in vrnil
v njeno naročje. Ves njegov blesti vi tehnični
svet mu ne bo mogel prav nič več pomagati.
Prepozno bo. Kajti tehnika ni zdravilo, temveč
zgolj orjaški ortopedski aparat vsak dan
duševno in s tem telesno vse bolj in bolj
invalidnega človeštva.
Če se hočemo rešiti, je le ena pot: Poleg najvišjega
znanja se bo treba zopet učiti navadnih
starih življenjskih modrosti, zopet prisluhniti
veliki vseobsegajoči naravi. Šele ko
bo človek znova sposoben dojeti lepoto jasne
noči, bo spet zdrav.
Pa je živel ta človek milijone let od tistega
usodnega trenutka, ko je v pradavni džungli
neko žival preblisnila iskra razuma, da ji je
kosmata roka segla po kamnu, prvem orodju.
Spoznala je: pod kamnom bo lobanja jamskega
medveda prej počila kot pod pestjo!
Sedaj pa naj človek samega sebe uniči v par
stoletjih?
Smrtne bolezni našega časa: kuga konformizma,
virus civilizacije in bacil naveličanosti
delujejo zanesljivo, kot lovke polipa segajo
čez vso navidezno pestrost monotonega modernega
življenja. V teh časih vse nižje duševne
bede, vse večje moralne revščine, je le
eno zdravilo: navdušenje, entuziazem, sicer
bo kmalu zmagal vsemogočni moderni bog,
bog nespameti. No, narava si bo za človekom,
to svojo najgenialnejšo napako, brž opomogla.
Tisoč let, dve, če bo treba, pa bo vse,
kot je bilo: zemlja povsod zelena, vode povsod
prozorne, zrak povsod čist, živali povsod
svobodne, staro ravnovesje zopet vzpostavljeno.
Dospela sva, lovec je tiho odklenil svoje
malo svetišče. Vstopil je, jaz pa sem ostal
zunaj na klopici. Bolj in bolj se je temnilo,
vse niže se je spuščal oblačni strop. Stene
Rjavine so že utonile v sivini. Nekaj morečega
je legalo nad dolino. Tedaj se je zganilo,
na vsem lepem, brez opozorila. Završalo je v
dalji, tam izpod Pekla se je zagnalo v dolino,
hladno, zlovešče. Nenaden val mrzlega zraka
je zaoral v temačni gozd, da se je skrivilo
bukovje, upognila smreka, vzdrhtel macesen.
Strah in trepet sta zajela vse živo. Tesnoba
je stisnila prsi. Jekleno sivi svod se
seseda prav v dolino.
Tedaj rumenkast preblisk, dolgo za njim teman,
grozeč zvok. Grom, daleč za Triglavom
nekje. Pa zopet svit, to pot že bliže, že svetleje.
Štejem sekunde do groma. Oster je že
zvok, nič več samo v oblakih: treščilo je, nekam
v grebene Cmira, Vrbanove, Begunjskega
vrha. Nevihta s severozapada, piše
meteorolog na Kredarici. Te so najhujše. Vse
že diši po toku in razelektritvi. Vse se svetlika,
vsakič drugače: vijoličasto rdeče, žvep-